Guns N' Roses: Appetite For Destruction

21. julija 1987 je center Los Angelesa prizadel hud potres. Nič nenavadnega bi rekli, potresi so v tem mestu sorazmerno pogosti, a istega dne je temelje Los Angelesa zamajal še en "potres"- izšel je "Appetite For Destruction", ključni hard rock album konca osemdesetih let in brez dvoma eden izmed desetih najpomembnejših rock'n'roll albumov vseh časov.

Verjetno bo ostala večna skrivnost, kako je peterica bolj kot ne "zadrogiranih" brezdomnih punkerjev posnela tak dragulj scene, vsekakor pa ob tem ni šlo brez pomoči. Po tem, ko so si v podzemlju Los Angelesa že ustvarili ime kot najnevarnejši bend po Mötley Crüe, se jih ni upala podpisati nobena založba. Tako je bilo povsem logično, da jih je pod svoje okrilje vzel Tom Zutaut človek, ki je odgovoren tudi za vzpon prej omenjenih Mötleyev. Po težkih naporih da so fantje našli producenta in po izdanem živem EP-ju, so fantje v studiu tiho posneli ploščo, ki jih je za vedno uvrstila med nesmrtnike rock'n'rolla.

Že prvi riff tega albuma je drugačen, nenavaden. Stopnjujoče se poigravanje z Les Paulom in odmevom se razvije v delikventno rajanje klasike Welcome to the Jungle. Vrhunec komada je osrednji del, ko Adler manično uporablja "tribal" ritem, Axl pa se histerično dere: "You know where you are?You're in the jungle baby, you gonna die!" Klasika! Komaj se konča džungla, že nas čvrsto zagrabi uvodna bas linija komada It's So Easy, perfektno lirično nadaljevanje z grafičnim opisom prostitutk, pijancev in delikventov mesta angelov. Stvar se nezadržno kotali naprej in tu sta že alkoholična Nightrain o lepotah in moči najcenejše "litre" (čeprav jo je Slash na koncertu v Ritzu, NY, 1988 označil kot: "This song is basically about a walk in the park.") in shizofrena Out To Get Me, kjer Axl prvič izrazi svojo notranjo jezo ki ga preganja, Slash pa ta golaž začini z zares strupenim solom. Legendarni Mr. Brownstone komad, ki je za osemdeseta, ko so se drogirali skoraj vsi, od Ronalda Reagana, prek Madonne vse do zadnjega klošarja, skoraj nezaslišano a odkritosrčno govoril o slabih straneh uporabe drog, posebej heroina. V nasprotju z javnim prepričanjem Axl, za razliko od ostalih članov benda, nikoli ni bil odvisen od nelegalnih drog. Paradise City je biser albuma. Blišč in beda "hairmetalskega" Hollywooda nista bila nikoli opisana lepše kot prav v tem komadu. Ubijalski refren, odpiljena solaža in odlično besedilo dokončno izkristalizirajo ves potencial, ki so ga pred 21 leti predstavljali ti fantje. Komad je vse do današnjega dne ostal in ostaja klasika vsake rock žurke in bo za vedno vpisan v srca odpadniških rockerjev po vsem svetu. My Michelle, še ena o bedi uličnega življenja propadlih manekenk in grupijk na ulicah L.A.-ja, nakar sledi preobrat-besedilno nežni (a še vedno ne pretirano osladni) skladbi Think About You in Sweet Child O'Mine. Prva velja za izgubljeni biser albuma, saj gre za glasbeno precej močen, kar metalsko podkrepljen komad, o drugem pa niti ne gre izgubljati besed, saj ga pozna večina zahodnega sveta med leti 10 do 70. Približujemo se koncu plošče, You're Crazy in Anything Goes, sta najbolj povprečni skladbi plošče. Vodita ju kaj drugega kot znova preverjena formula skupine: "seks in kletvice". Prva med obema skladbama deluje v svoji akustični različici izdani na vinilnem singleu "Welcome To The Jungle", veliko bolj prepričljivo, hkrati pa to velja tudi za še eno verzijo te skladbe, ki se nahaja na albumu "Lies". Monumentalna plošča, to vsekakor ne bil bila, v kolikor v zaključku ne bi sledila še ena prava pristna seks umazanija imenovana Rocket Queen. Kljub temu da daje skladbi z duhovitim pristopom besedne igre že sam Axl Rose, poseben pečat, pa v tej skladbi posebej izstopata Duff McKagan in Steven Adler, saj ustvarita globok in posebno penetrativen "groove", ki oživi pesem tako intenzivno, da ostaja nje zven še dolgo potem v ušesih, ko je plošče že konec.

25 milijonov prodanih izvodov plošče (številka še vedno strmo narašča), trije večni rock'n'roll hiti, številna izglasovanja za naj hard'n'heavy album vseh časov, dokazujejo da so si Guns N' Roses s 53 minutami zvočnega zapisa postavili večni spomenik, ki ga težko zasenči kdorkoli in oznaka "the dirtyest pearl in rock'n'roll history" tu drži kot pribit. Appetite for destruction je pred 25 leti pometel z vso glasbeno sceno in ustoličil Gunse za nesporne kralje rock glasbe. V nadaljevanju kariere jih je poslušalo staro in mlado, postali pa so tako močne pop ikone, da mladina še danes hodi po svetu z njihovimi t-shirti, čeprav jih že 15 let praktično ni nikjer več. Sama plošča pa je navdihovala in navdihuje premnoge mladce in mladenke, ki si lomijo prste ob poizkusu brenkanja prvih akordov; zakoličila je temelje sleaze metala, ki je šele danes, 20 let kasneje zarez vzbrstel na severu stare celine in nenazadnje nam je dala tudi enega najbolj poznanih in zlajnanih kitarskih introv vseh časov
Slava ji!