Zappa, Frank: Apostrophe (')

Neke noči, leta 1974, je Frank potonil v nadvse bizarne sanje (ob tem se je potrebno vprašati ali je glasbeni in siceršnji posebnež njegovega kova sploh lahko sanjal kakšno drugačno obliko sanj) o nenavadnem srečanju med nekim Eskimom in lovcem na krzna. Njun dramatični medsebojni obračun, ki je vseboval kepo izstreljenega rumenega snega neposredno v oči pretirano nadležnega traperja, je postal sčasoma še ena izmed številnih nepozabnih anekdot iz življenja tega nepozabnega glasbenika.

Glavna stranska posledica teh nadvse slikovitih sanj je bila ta, da se je iz njih rodil (kvazi) koncept mojstrske pogruntavščine po imenu "Apostrophe", enega najboljših izdelkov v njegovi izjemno pestri in razburkani karieri. Z "Apostrophe" je Frank dosegel natanko tisto, kar si pravzaprav nikoli ni zares želel – prvi hit single in preboj na glasbene lestvice s skrajšano verzijo klasike "Don't Eat The Yellow Snow" ter največji komercialni uspeh svoje kariere. Čeprav mu je komercialni preboj prinesel že nič manj izborni predhodnik "Over-Nite Sensation" (1973) pa je z "Apostrophe" prilezel celo na deseto mesto ameriške glasbene lestvice in z njim doživel zlato naklado. Nedvomno še en zabavno grotesken dosežek za glasbenika unikatnega Frankovega kova, ki je najbolj razjezil tiste, ki so bili prepričani, da njegovi večinoma avantgardni eksperimenti ne bodo nikoli dosegli posluha širših množic, da za samooklicane varuhe javne morale sploh ne govorimo.

"Apostrophe" je v marsičem nadaljeval uspešno usmeritev predhodnika "Over-Nite Sensation", čeprav gre, tako kot je to v Zappa tradiciji, ponovno za povsem unikaten izdelek. To pomeni, da je prav tako pristavil lonec za izjemno zabavno čorbo skuhano iz večinoma krajših skladb, ki so odražale zaščitni Zappa obešnjaški humor in hudomušne, izjemno zabavne aranžmaje. Teme besedil oz. kvazi-koncepta so bile tako kot ponavadi kar se, da groteskne, pobalinske in obskurne. Se pravi v njegovi najboljši tradiciji.

Glasbeno podobo albuma, kot ponavadi v Frankovem primeru, ni moč popredalčkati v nek določen žanr, bi jo bilo pa še najlažje opisati kot unikatno mešanico elementov progresivnega rocka, avantgarde, hard rocka, pop rocka, jazz rock fusiona ter seveda povsem zaščitne Zappa glasbene groteske za katero bi bil še najboljši izraz kar komični rock. Poleg Franka na albumu ponovno sodeluje cela plejada prestižnih glasbenih imen. Pa naj se na tem mestu omeni le tiste, ki so s svojimi prispevki odigrali ključne vloge pri celostni podobi albuma.

Tudi tokrat ni šlo brez uslug starih sodelavcev kot sta zakonca Underwood na saksofonu oziroma tolkalih, vsestranskih umetnin izpod prstov klaviaturista Georgea Dukea, navihanega jazzovskega doprinosa violinista Jean-Luc Pontya ter vratolomnih udarcev povratnika Aynsleya Dunbarja na bobnih. Po drugi strani so se na albumu proslavili tudi novinci kot so Napoleon Murphy Brock na saksofonu in spremljevalnem vokalu (slednji je z leti postal eden Frankovih ljubljencev), vsestransko razgledani bobnar Jim Gordon (v svoji karieri je sodeloval s celo plejado velikih glasbenih imen pa naj se tokrat omeni le Georgea Harrisona in Erica Claptona) in Cream basist Jack Bruce za katerega je bilo to edino sodelovanje s Frankom, čeprav se danes te nadvse zanimive izkušnje spominja bolj malo. Zanimivo, da sta Frankovi in Jackovi zgodbi o medsebojnem sodelovanju na tem albumu povsem kontradiktorni. Medtem, ko Frank trdi, da je Jack igral bas v skupnem jamu (naslovni skladbi albuma), ki na bobnih vsebuje tudi Jima Gordona, slednji trdi, da je na Frankovem komercialno najbolj uspešnem albumu odigral eno samo delnico pa še ta je bila odigrana na čelo. Glede na to, da je v omenjenem jamu ves čas razločno slišati Bruceove zaščitne bas finese, podobne tistim iz njegovih časov s Cream, je Frankova verzija zgodbe po mojem veliko bolj verjetna.

Ta čedna glasbena druščina, večina izmed njih si je z leti ustvarila uspešne samostojne kariere ali z drugimi skupinami (marsikdo izmed njih se ima za prepoznavnost zahvaliti prav Franku), je ponudila ubijalsko komično kombinacijo šegavih elementov jazz rock fusiona, hard rocka, popa in običajnih Zappa satiričnih manierizmov. Jazzovskih improvizacij razen v naslovnem jamu ni zaslediti in tudi to je eden od odgovorov na velik komercialni uspeh tega albuma. Frank osebno je na svoj običajni, mojstrski način odigral večino kitarskih delnic (na ritem kitari mu je delal družbo stari znanec Tony Duran) in bas, prav tako je odpel vse glavne vokale, ki kot ponavadi vsebujejo pripovedovanje krajših satiričnih anekdot.

Glede na to, da gre za kvazi-konceptualen album je potrebno nekaj besed nameniti tudi temu, če ne drugega zaradi njegove komičnosti in originalnosti. Koncept, ki sloni na Frankovih sanjah sicer zaznamuje le prve štiri stvaritve, nakar v nadaljevanju prevzame zelo nenavaden preobrat, ki nima več veze s temi sanjami in bi ga bilo nesmiselno razlagati zato, ker marsikomu ne bi bil razumljiv, čeprav vsebuje vrsto dobrih burlesk.

Tukaj se nahaja kratek opis osrednjega koncepta, ki izhaja iz Frankovih sanj. V njih Eskim po imenu Nanook pošteno podkuri pod nosom traperju, ki pomoli svojo grdo glavo izza igluja ter začne nadlegovati Nanookovega najljubšega tjulnjovega mladiča, da bi lahko odrl njegovo kožo. Nanook se na traperjevo maltretiranje odzove tako, da vsiljivcu v oči zabriše pest rumenega snega (rumena barva je smrtonosna posledica večtedenskega uriniranja psov haskijev) in ga tako oslepi ("Don't Eat The Yellow Snow" in "Nanook Rubs It"). Potem, ko si osramočeni traper delno opomore se spomni neke antične eskimske legende ter se prek tundre odpravi v lokalno cerkev Sv. Alfonza. Tam začne skupaj z očetom O'Blivionom kovati maščevanje, vmes pa si za zajtrk zaželi še svežih palačink ("St. Alfonzo's Pancake Breakfast" in "Father O'Blivion"). V tem trenutku koncept doživi zares nenavaden preobrat v serijo krajših humorističnih anekdot, ki med seboj nimajo neke prave povezave. Zanimivo je, da celotna konceptualna suita ni bila nikoli dokončana.

Glasbeno album blesti od svojega začetka do konca in vsako delo na njem je posebna zgodba zase o kateri bi se lahko razpravljalo ure in ure ter pisalo cele romane. Uvodna mojstrovina "Don't Eat The Yellow Snow" je osrednja stvaritev albuma in ena izmed najbolj priljubljenih Zappa klasik. Med efekti pihanja (hladnega sibirskega) vetra se vmeša nadvse poskočen, nekoliko funky kitarski rif ter številni navihani bobnarski prehodi. Vmes ne manjka Frankova sarkastično-komična vokalna predstava, obogatena s številnimi spremljevalnimi vokali, ki na izjemen način pripoveduje prej omenjeno anekdoto. Svojo največjo sočnost pa skladba dobi v zaključnem, zimzeleno nagajivem refrenu. Sledi neposreden prehod v konceptualno nadaljevanje "Nanook Rubs It", kjer se smejalni končiči znova razlezejo na široko ob številnih "polomljenih" aranžmajih in Frankovi spakljivi vokalni predstavi o kepi rumeno obdelanega snega naravnost v "glavo blesavo". Vmes ne manjka šegavih inštrumentalnih vpadov na ksilofonu, bogati zbirki tolkal in klavirju, da se Frankovih kitarskih vragolij na čelu s humoristično genialnimi solažami sploh ne omenja. Zaključek na saksofonih in spremljevalnih vokalih je preprosto genialen. 

"St. Alfonzo's Pancake Breakfast" predstavlja krajši trenutek popolne avantgardne jazz rock fusion groteske s šaljivimi aranžmaji na tolkalih, ksilofonu, trobilih in s Frankovim slikovitim opisovanjem številnih zakulisnih dejavnosti v cerkvi Sv. Alfonza. Odličen prehod v rahlo kaotični "Father O'Blivon" odpre izjemna, navita ritmika napeljana čez kitarske pasaže. Tudi tu ne manjka šaljivih efektov na klaviaturah in tolkalih ter burlesknega petja (vmes izvemo, da je oče O'Blivion veliki perverznež). Še posebno zabaven je prehod v zaključno eksotično, skorajda karibsko sekcijo na tolkalih in vokalih. Sledi še ena nepozabna klasika, "Cosmik Debris", katera v besedilu vsebuje številne aluzije na Frankova pretekla dela (omenjen je denimo prah z albuma "The Grand Wazoo", 1973), omenjen pa je tudi Skrivnostnež oz. Mystery Man. V osnovi gre za hard rockersko stvaritev z markantnim, izjemno sočnim osrednjim kitarski rifom, herojsko solažo ter erotičnimi ženskimi spremljevalnimi vokali. Vmes seveda ne manjka številnih šaljivih zvokov, inštrumentalnih preobratov in Frankovih običajnih, a vselej inteligentno-zabavnih vokalnih spakovanj.

Posebno poglavje zase (predvsem njegovo besedilo) je tudi "Excentrifugal Forz", ki vsebuje navito kombinacijo "pijanih" kitarskih pasaž, igrivih tolkal in avantgardno obarvanih elektronskih zvokov na klaviaturah. Sledi naslovna inštrumentalna poslastica, "Apostrophe", izjemen jam v medsebojni navezi Zappa-Bruce-Gordon, ki pokaže najboljše inštrumentalne kvalitete vseh treh mojstrov. Medtem, ko Zappa briljira s svojimi nepredvidljivimi, šegavami pasažami, so vmes ves čas razločne melodične delnice Bruceovega basa in Gordonova dih jemajoča, izjemno eklektična in udarna bobnarska predstava.

Sledi izjemen kontrast z odlično balado "Uncle Remus", ki s svojimi okusnimi aranžmaji na klavirju ter čudovito melodijo, grajeno na Frankovem vokalu in ženskimi spremljevalnimi harmonijami, ustvari nepozabno magijo. Ta stvaritev predstavlja skorajda unikat v Frankovi karieri. S svojim besedilom, ki obsoja rasno diskriminacijo, ne samo na račun starega Žida Remusa in njegovega nosu, temveč na lahkoten in inteligenten način obsoja vse, ki zasmehujejo tiste, ki so nekoliko drugačni od večine. S tem predstavlja enega redkih "resnih" trenutkov v Frankovi karieri, ko je v glasbi, besedilu in celo vokalni interpretaciji moč čutiti njegovo iskreno sočustvovanje in ne običajen posmeh na račun (ameriških) stereotipov. Kot sin staršev mešanega porekla je imel vedno posluh za tovrstne družbene probleme in je obenem uspešno rušil ustaljene stereotipe. Zaključna burleska "Stink- Foot" je izjemno zabavna mešanica progresivno rockovskih začimb nekje vmes med bluesom, hard rockom in jazz fusionom. Grajena je v počasnem tempu, na klavirski spremljavi, pijanih kitarskih pasažah in burlesknem vokalnem teatru. Obenem predstavlja edini trenutek straniščnega humorja na albumu, saj se besedilo v glavnem vrti okrog prepira dveh zakoncev zaradi moževih smrdljivi nog ter njunem pudlju, ki jih povoha ter posthumno pomoli vse štiri od sebe.

"Apostrophe" zaseda zelo visoko mesto v navidezno neskončnem Frankovem opusu. Ni jih malo, ki ga imajo celo za njegov najboljši album in temu se ne gre prav nič čuditi. Velik komercialni uspeh albuma glede na njegovo dostopnejšo strukturo posameznih skladb v primerjavi z večino Frankovega dotedanjega opusa, kljub lepi dozi avantgardnih okraskov in pristnega Zappa humorja, pravzaprav res ni bil nobeno presenečenje. Nekaj je gotovo zaleglo tudi to, da se je tokrat popolnoma ognil političnim satiram medtem, ko je družbeno satiro v besedilih zavil na tako prefinjen način, da jo lahko zaznajo le najbolj čuječni.

Širše občestvo z "Apostrophe" ni začelo zares odkrivati in spoštovati tega genialnega glasbenega umetnika, kar bi si ta nedvomno zaslužil, temveč je Frank svetu (nenamerno seveda) nekoliko bolj približal svoje vizije in eksperimente ter obenem podaril enega izmed ustvarjalnih vrhuncev. Obstajajo nekateri, predvsem največji zaljubljenci v njegova zgodnja, bolj avantgardna dela, ki mu to (začasno) pomiritev s širšo glasbeno javnostjo celo zamerijo in dostopnost "hard rock" trilogije ("Over-Nite Sensation", "Apostrophe" ter "One Size Fits All") štejejo celo za neke vrste izdajo, a pravi Zappa "fanatik" zna enako ceniti vsa obdobja njegove kariere. Edina "pomanjkljivost" albuma je njegov precej kratek čas trajanja (le malo več kot pol ure) medtem, ko je vse ostalo na njem čista umetnina. Nujnost posedovanja v glasbeni zbirki slehernega gospodinjstva? Še sprašujete!