Čas neusmiljeno teče. Niti polna štiri leta se niso obrnila naokoli, ko se z novim albumom vračajo na sceno simfonični power metalci Minotauro. Sekstet ohranja še naprej značaj mednarodne zasedbe, ki združuje pod okrilje glasbenike iz Slovenije, Italije in Hrvaške. "Apocaylptic Sense" je tako novi in skupno drugi album zasedbe, ki jo zastopa članstvo prekaljenih glasbenih mačkov in nadaljevanje glasbene zgodbe s točke albuma in kakovostnega prvenca »Master of the Sea« (2013). Nov evolutivni korak naprej!
Tako kot njegov predhodnik, postreže tudi »Apocalyptic Sense« z devetimi skladbami, pri čemer se je skupina odločila, da priredi kultni Uriah Heep hit Easy Livin', ki je tako doživel pravo simfo-metal-rapsodijo v novi preobleki aranžiranja. Nadvse zanimiva, posrečena in zabavna verzija za katero upam, da so jo slišali tudi Mick Box in preostala Uriah Heep tovarišija.
Preidimo na bistveni del albuma, ki ga pooseblja novo skomponirani avtorski material. Glede na to kaj ponuja, ni težko skleniti, da dostavlja kar nekaj novosti glede na prvenec. Prvo kar vskoči v uho je nadgrajena vokalna predstava Rudyja Berginca, ki se očitno razvija v vrhunskega vokalista. Na novem albumu razvija v vokalnih linijah izdatno več moči in premaguje ekstremna vokalna višavja z neverjetno suverenostjo, pri čemer iz lege v lego brez težav prenaša razvito vokalno moč. Nemalokrat potegne njegov vokal na nekakšno kombinacijo Sammett – Dickinson – Žanil Tataj. Skratka čisto, avtoritativno in z jedrim prenosom moči skozi vse lege, ki se jih loteva. Bravurozna predstava Breginca torej, ki je opravil velik kvalitativni korak navzgor, čeprav je že na prvencu opozoril na svoj veliki pevski dar in talent.
Minotauro so za novi album kanček skrajšali aranžmaje. Zlasti so orkestralni vložki znatno krajši kar posledično postavlja v primat razvoj metalske udarnosti in agresije, saj so kitarske fraze tako izdatneje izpostavljene. Torej deluje »Apocalyprtic Sense« trše, bolj povampirjeno ter razvija več rušilnosti in udarne neposrednosti, ko riffi brezkompromisno jašejo na neusmiljenem kotaljenju dvojnega bas boben stampeda! To pot kitarske fraze klofutajo še bolj neposredno v obraz. Torej kanček manj kompliciranja in več takojšnjega prehoda k bistvu. Bend je tako dostavil v kompozicijah večji nivo kompaktnosti, čeprav so skladbe še vedno več kot zaželeno in učinkovito razgibane z dodatnimi pasažami in spremembami ritmičnih ključev. Tudi tokrat skrbi skupina za opremljanje kitarskih fraz z orkestralnimi elementi. Občutek je kot, da spremlja skupino cel simfonični orkester. No že na prvencu, pa so Minotauro opozorili, da pri vsem tem okraševanju riffov s simfoničnimi elementi, sladkor nima vstopa! Skladbe grabijo mračno, brezkompromisno, zlovešče, tako pa so ob riffih zapeljani tudi orkestralni aranžmaji. V sozvočju z naslovom albuma. Apokaliptično in pogubno.
Ob tem se kitari poslužujeta elementa tercetnih harmonij, kar ohranja v kombinaciji z vodilnimi vokalnimi napevi, navdihovanje nad likom in delom Iron Maiden, čeprav nosi produkcija tevtonsko nemški zamah, pri čemer je oddelal pomembno vlogo tudi znameniti nemški zvočni inženir Achim Köhler. Ob vsem zapisanem pa je poglavitno nekaj. Kompozicije so vestno detajlirane in bend je do njihove kreacije pristopal z veliko zavzetostjo. V tem deluje sekstet še bolj koherentno in povezano, glede na predhodnik. Minotauro instinktivno sledijo prirojenemu čutu za optimalni ekspoze nalezljive ultra-melodične estetike. To tržijo optimalno skozi vestno oblikovanje vodilnih motivov ter še posebej refrenskih napevov, kjer domujeta v polnem iztržku momenta pompa in bombastike.
Kompozicije so kakovostno izenačene zato najdeš težko osebnega favorita, je pa imenitno spoznanje, da Minotauro ne poznajo drugega, kot le peto hitrostno prestavo. Brezkompromisni juriš. In seveda zlovešča atmosfera. Z roko v roki! Izredno lepo se denimo razvija kompozicija All Seeing Eye, prav tako prevzema na albumu pozornost naslovna skladba, vsekakor pa se najprej usede v uho popadljiva otvoritev albuma s skladbo Landless Soldiers, a na vas je, da izberete svoje favorite, ker kot povedano, skladbe kakovostno med seboj nikakor ne kolebajo. Smrtonosno popadljiva je zlasti neusmiljena Braindigger. Suma sumarum! Album, ki utrjuje ime skupine na prizorišču. Kar potrebujejo Minotauro ta hip je, da jih vzame v vlogi predskupine, na turnejo ena izmed uveljavljenih skupin, zlasti takšnih, ki so vžgale na nemških tleh.
na vrh