Primal Fear, dolgoživi nemški power metalci iz kraja Eslingen pri Stuttgartu, se nemara v novih časih nahajajo celo v najboljšem položaju, odkar uradno poslujejo v svetu glasbenega biznisa. Letos mineva 20. let od izdaje kultnega istoimenskega prvenca, ki je ob koncu prejšnjega milenija soustvaril val ponovnega oživljanja melodičnih in klasičnih špur metala, pri čemer smo takrat takšne nove metalske skupine, pričeli združevati pod oznako »power metal«.
Primal Fear so v dvajsetih letih prevalili dolgo pot. V ekipi sodelujejo izkušeni mojstri glasbenega posla in izredni glasbeniki, ki so se skozi kariero preizkušali oziroma se preizkušajo tudi v različnih drugih glasbenih projektih in skupinah. Dolgo časa je bil slog pri Primal Fear strogo in jasno začrtan ter je nepopustljivo sledil zarisani glasbeni geometriji. No, nekje z albumom »New Religion« (2007), pa so pričeli posegati tudi po drugih glasbenih vsebinah, ki so jih pričeli polagoma, bolj ali manj uspešno, integrirati v svoj izrazno zakoličeni power metal šus.
Ne glede na to, da se danes »tekmuje« kdo je večji car, ko povezne nase majico najbolj ekstremnega metal benda na svetu, pa v istem času, vračajo v fokus množic »zastareli« power metal, zasedbe nove generacije, kot so Sabaton, Powerwolf in Gloryhammer. In to jim, ob neverjetni generičnosti (s kompenzacijo odrskega kiča), uspeva z lahkoto. Prav to dejstvo, pa je zelo koristno tudi za zasedbe z mnogo daljšim stažem, znatno višjo artistično prepoznavnostjo ter bolj preciziranim izraznim zvokom ter slogom, saj prične »sveže navlečeni« ljubitelj evro power metala, ki odkrije Sabaton, tako kaj hitro odkrivati še mdr.: Primal Fear, HammerFall ali/in Blind Guardian. »Apocalypse« je daleč od tega, da bi se slučajno naslanjal na trike novoprišlih ter mnogo mlajših zasedb, je pa med izdanimi Primal Fear albumi, s primerjavo od »New Religon« dalje, dejansko gotovo najbolj dovršen oziroma zrel Primal Fear izdelek. Če je predhodnik »Rulebreaker« nekoliko pešal zavoljo blage idejne skrhanosti ter za pomanjkanjem svežine, je »Apocalypse« njegovo nasprotje. Prinaša namreč izredno uspešno, prepričljivo ter preko albuma izredno dobro razporejeno ter zbalansirano zmes, kombiniranja orkestralnih elementov s klasičnim Primal Fear šusem. Denimo, če se kdo spominja Sinner albuma »Nature of Evil«, naj namignem, da je instrumentalna pasaža v akustični prehod znotraj skladbe Eye of the Storm komponistično povezana z naslovno skladbo kultnega Sinner albuma, kar je nemara vzporednica, ki vas že v tem hipu lahko prepriča, da je »Apocalypse«, dejansko eden najboljših albumov Primal Fear kariere, ki so bili izdani do tega dne.
Tudi v smislu produkcije je »Apocalypse« izvrsten dosežek. Delikatnost dodatno nasnetih linij »sirenskega« Scheppersa, ki v harmonijah »opremljajo« njegove vodilne vokalne linije, popolnoma briljira. Tu je znova izjemna solistična nabrušenost treh izrednih solerjev ter velika ubranost bobnarskih rollingov v prehodnih delih, ki krepijo pretočnost skladb in v katerih vselej, že kar pregovorno, uživamo ob poslušanju Primal Fear albumov. Izredni so tudi prevrati vzdušij. Album je ob vsej teatralni in epski muzikaličnosti, obenem dovolj mračnjaški, črn in tako grize, v sozvočju pomenljivega naslova, nepopustljivo apokaliptično. Uvod ter prvi dve razbijaški skladbi, še ne napovedujeta te velike artistične zrelosti, ki jo album dostavlja v nadaljevanju, ko se preko izrednih Blood, Sweat & Fear, Supernova, Hail to the Fear, The Beast ter zlasti osrednje skladbe albuma ter izredne mini epske suite Eye of the Evil , v smislu doseganja razgibanja ter dovršenosti komponističnih struktur in preskokov atmosfere, zavihti v vrhunski zaključek s himnično koračnico Cannonball, ki dokončno »spere« z obličja virozo planeta Zemlja, imenovano človeštvo.
Ne gre spregledati, da so Primal Fear, ki jih na odru največkrat srečujemo kot kvintet, dejansko sekstet. V ekipi jim pomaga namreč že več kot deset let, tudi izjemni Švedski hiperaktivni genialec Magnus Karlsson, ki odlično bere želje šefov Mata Sinnerja in Ralfa Scheppersa ter jih, kar se tiče všečne in uspešne integracije orkestracij, akustičnih pasaž ter novitet, umetelno preliva v klasično zasnovo jurišnih rifov skupine. Večje epskosti in bombastike ter muzikalične odprtosti ter iznajdljivosti, kot jih v artističnem izplenu dostavlja »Apocalypse«, Primal Fear do tega dne, še niso izbojevali.
na vrh