Grind metal staroste Napalm Death so nedvomne vredne vsega spoštovanja. Letos so namreč dopolnile že 35. leto obstoja, čeprav trenutna zasedba služi kruh v Napalm Death 25 let. Še vedno tudi aktivno izdaja albume. Sicer ne več tako pogosto kot včasih, a na vsake tri leta pa jim le znese ustvariti novo dozo zvočnega »terorizma«. Resda novi izdelki ne dosegajo kvalitete albumov iz devetdesetih, a skupina se še vedno odlično drži svojega značilnega stila. Tri leta po dobro sprejetem Utilitarian so Napalm Death ustvarili naslednika, s katerim skušajo znova prepričati, da so kljub letom še vedno v dobri formi. Pa jim je uspelo?
Album se odpre z naslovno skladbo, ki deluje kot nekakšna a capella, ki jo spremljajo tribal tolkala. A za tem Napalm Death eksplodirajo v svojem tipičnem stilu, ki je poln močnih kitar ter udrihajoče ritem sekcije. Seveda v glavni vlogi ostaja vokalist Barney Greenway, ki na žalost ne kruli prav nič razumljivo. Pravzaprav deluje, da se dere le z namenom, da zapolni zvočno sliko. Za dodatek pa iz strani kitarista prihaja še visoko kričanje, kar še dodatno poudari jezo in kaos celotnega izdelka. Večinoma prevladujejo hitre skladbe, kitarist Mitch Harris sicer občasno sproducira še kakšen bolj death metalski riff, a bolj prevladujejo nerazločni grind riffi ter preprosti parakordni crust hardcore/punk riffi. Na prvi vtis nič takšnega, kar bi lahko pritegnilo, a sčasoma se pojavi tudi žarek upanja za legende, ki so še dandanes predstavniki ekstremnega metal.
Ni smiselno trditi, da se je skupina izpela, temveč je predvsem zvesta svojim načelom in oboževalcem. Še vedno je prisoten kaos, agresivnost in jeza. Napalm Death se niso niti malo umirili. Težava je zgolj v tem, da so skladbe preveč enolične. Vendar situacija ni brezupna, resda skupina s kakšno izjemo ne premore več kakšnih bolj groovy skladb, ponudi pa zato kakšno počasnejšo skladbo, s katero opredeli morbidnost tematike, o kateri govori skladba. Za primer si lahko vzamemo skladbo »Dear Slumlord« in »Adversial / Copulating Snakes«. Pri slednji se morbidnost razvije šele po hitrem, bolj udarnem delu skladbe. Pri skladbi so prisotni še spevni vokali, kar se lahko spet smatra kot poskus delanje atmosfere. Ne gre tu sicer za novost. Atmosferične skladbe so Napalm Death ustvarjali že v devetdesetih, s čimer so precej izstopali v takratni poplavi death metal skupin in na srečo še danes niso opustili tega. Skratka, Napalm Death niso čisto za odpis. Resda hitre skladbe praktično dela dandanes vsaka skupina, ki se pojavi na kakšnem underground festivalu. Še ena posebnost Napalm Death so tudi intelektualna besedila, ki še vedno kritizirajo družbene in politične razmere.
Vsekakor pa se pri zadnjih albumih Napalm Death čuti neko konsistentnost, kar je verjetno povezano tudi s producentom Russom Russellom, ki s skupino sodeluje od albuma Enemy of the Music Business (2000). Skupina se je takrat še bolj nagibala k modernemu, spoliranemu zvoku, ki je bil prisoten še na albumu Order of the Leech (2002). Z albumom The Code Is Red … Long Live the Code se je skupina vrnila k bolj nečisti zvočni sliki in tudi malce na stran porinila death metalski stil in dala prednost grindu in hardcore punku. Do danes je skupina zvočno sliko z »The Code Is Red« z vsakim naslednjim albumom malce nadgrajevala, a nikoli zašla pretirano poliranje. Napalm Death verjetno ostajajo dandanes en redkih primerov, ki dajejo prednost bolj starošolskemu, umazanemu zvoku in pri tem ohranjajo avtentičnost.
Napalm Death z Apex Predator – Easy Meat potrjujejo stil, ki so ga vzpostavili več kot deset let nazaj. Skupina ne predstavlja nič novega, gre bolj za zvestobo svojemu stilu, ki je kaotičen, jezen in agresiven. Vsekakor izdelek, primeren za ljubitelje grinda.
na vrh