Uspeh je vedno na strani drznih in pogumnih, če pa so na krovu avanturistične glasbene križarke še preudarni in dobro podkovani glasbeniki s smislom za estetiko ter samo vsebino, je lahko rezultanta samo popolni užitek. Dokaz temu je tudi album, ki ga nameravam iz zaprašene police predstaviti manj poučenim in hitro pozabljivim bralcem danes – leta 2005 izdana plošča Ant People, s katero si je multižanrski konglomerat z imenom Moveknowledgement drznil porušiti vse predstave, ki ste si jih lahko po albumu Sun Sun, njihovem zelo nalezljivem prvencu, začeli misliti vsi, ki ste nagnjeni k sklepanju na prvo žogo. Moveknowledgement so pretkani in s svežino prepredeni glasbeni mački, kar danes že vemo, po delnem prestrukturiranju prvotne zasedbe ter pridružitvi dveh izvrstnih inštrumentalistov z občutkom za staro jazz funki godbo (mislim seveda na nadarjenega basista Dejana Slaka a.k.a. Sleyka in izvrstnega klaviaturista Miho Šajino a.k.a. Shekuzo), se je pravi polet v stratosfero šele začel. Fantje in dekle so tokrat preizkusili povsem drugo recepturo, gravitaciji predvidljivega pa so se izvili s pomočjo hibrida futurizirane rustikalnosti – jazzy funka, ki pritiska iz sleherne pore tega res urbano nasičenega briljanta.
V letu 2005 je svet kar pokal od intenzivno debiliziranega hip hopa z blink-blink brezveznjaštvom razosebljenega r'n'b-ja, MTV sifiliziranim izprijenim komercializmom ter enovižnim brezvezarijam, v ta univerzum izgubljenih vrednot pa je iz dolenjske prestolnice prifrčal konkreten izdelek, ki si drzne poseči po izročilu Johna Coltranea, svobodni metriki fuzijskih imen, kot so Billy Cobham, pa kakšni lahkotni Wather Report z dodatki ostrine in pikantnosti Lalo Shifrina, prek inteligentne igre basa in bobnov in kitare pa se vpletejo vokalni dialogi ostrojezičnega prostega N'Tokovega rapanja ter sanjavih Sandrinih vokalov. Pozabiti ne smem niti tiste sladke zvoke sintetiziranih klaviatur, ki so bližje polnosti zvoka zgodnjih sedemdesetih kot milenijskemu vakuumu preobilnega natepavanja na prazno, pa tistih nekaj gramov ravno prav sladkanih pridihov pihalne sekcije in dobite prvi občutek res izjemnega albuma, ki me pretrese in z niansami preseneti tudi po dolgih letih repetitivnega poglabljanja v esenco. Moveknowledgement so bili od nekdaj z eno nogo zasidrani v zlati dobi dobre glasbe, v preteklosti, obenem pa z drugo nogo v razkoraku usmerjeni v futuristični svet sanj in prihodnosti, kar jih je vedno vodilo proč od mlačnih tokov klišejsko krojene brezveznosti in larpurlatizma, trendizma in komercialnega razprodajanja duše in telesa v imenu tiste minute ali dveh na radijskih valovih komercialnih radijskih postaj. Muveki so bili od nekdaj izvenserijski in del tega mozaika je tudi plošča Ant People, na kateri se skupina predstavi z enajstimi krasnimi skladbami.
Zgodba se začne z vesoljskim piskanjem klaviatur ter jazzy igro basa in bobnov v skladbi Vancouver Airport. R2D2 zvoki, nato pa mehka igra okusnega smooth jazza se nato kanalizira v bolj pospešeni funky rap podvojenega N'Tokovega vokala, ki je v tem času od plate Sun Sun pridobil malce več ostrine in jasnosti, bend pa je v teh treh letih kvalitativno še bolj dozorel ter se osvobodil spon predvidljivosti. Shekuza doda zvočni sliki s svojimi klaviaturami tisto nekaj, kar je na Sun Sun kronično primanjkovalo. Verjetno gre za tisti mehki dotik rustikalnosti in tisto piko na i, zaradi katere so bile določene frekvenčne vrzeli v preteklosti nezapolnjene. Safe & Sound se z bolj soul funk vzdušjem približa podobam prvenca, vendar je tistih lahko zapomnljivih opornih točk manj kot pred leti, kar pa prostega toka asociativno razvejanih vesoljskih misli, ki si drznejo leteti še malce dlje od oboka našega majhnega sveta, nikakor ne ubija in ne omejuje. Sandra se tu lepo vkomponira v celoto, N'Toko pa v besedni igri tokrat bistveno bolj dominira. Skladba Soundclash se, presenetljivo, vrne v čase reggae jazz funkiranja, pred očmi pa se mi po odprtju vseh registrov z distorzirano Weinovo kitaro prav konkretno prikažejo tudi French Funk Fundation (FFF), ne morem pa se otresti zadimljenega priokusa jazz beznice iz tridesetih, le da tokrat na odru namesto zasanjanih temnopoltih virtuozov briljirajo bledolični časovni popotniki, ki so si s časovnim strojem utrli pot v preteklost, da bi povedali svojo visokooktansko razpizdeno zgodbo o svetu in zgrešenih normah. Ant People je progresivna dopolnitev prav naše vklenjenosti v vlak navad, prostovoljnega, volunterskega zasužnjenja, mesta pa kot mravljišča varujejo milijone mravelj, dobro programiranih ljudi, ki furajo svoj lajf v maniri dobrih, marljivih, nekonfliktnih členov celote.
Moveknowledgement so oratorji, ki tokrat z jazz čopičem slikajo podobo sveta, ki ga čutijo in ki tokrat na bolj avantgardni jazz način prek njih resonira z bolj starodobnimi zvoki. Skladba Second Chance je v tem kolažu bolj preblisk preteklosti, ki si jo bend vse bolj snema, kljub temu, da je prisotnost nežnega ženskega dotika dala skupini več možnosti, da se prikrade tudi na valove postaj, kjer za mešalkami stojijo ljudje s ščepcem okusa za dobro glasbo. Žarišče, idejni fokus novomeškega kolektiva je drugje. Očitno pri preizkušanju svojih meja zmožnosti in poguma, kar dobro predstavi bolj futuristično sanjavi hipnoticizem skladbe Olympics, ki medeno pridrsa v center s pregrešno dobro bras asociacijo na Otpisane (se še spomnite izjemne glasbene podlage te serije iz naše mladosti?) in še kakšen kvalitetni dragulj preteklosti. Korenine, tudi glasbene, so pri pokončni drži zelo pomembne, Roots Of Baobab pa, tako kot madagaskarski naravni monoliti, ogromna drevesa, stavi vse na jazzy igrivost, pri kateri se Wein lahko prav lepo kosa s senzualnostjo Primoža Grašiča, če sem lahko malce provokativen, po krasnem instrumentalnem medmetu pozitivizma in lahkotne razigranosti pa se v urbani jazz fuzijski univerzum vpihne malce več pikantnosti. Mission To Bombay z distinktivno vokalizacijo ostrega N'Toka uravnoteži celoto okusov med sladkim prividom Pat Matheneya ter feminitivne senzualnosti z bolj udarno noto brezkompromisnosti, svežine in hitrojezične akrobatike. Bolj senzualni podtoni skladbe Lonelyness se po resnično nokturnovsko krasnem odzvenu skladbe Night Life sklenejo mehko z zadnjim dahom skladbe Secret, ki je polna občutka, mehkobe, nežnosti in sladko-grenkega poslavljanja.
Ant People morda res ni plošča, ki bi postregla s kakšno skladbo, ki si jo boste mrmrali cel teden, je pa po kvalitativni ravni to izdelek, ki je empirično pokazal ves umetniški domet in dobro podkovanost vseh členov kolektiva. Kdor si drzne poigravati z jazzom, mora premoči vsaj toliko poguma in znanja, da ta test preživi, če pa nato sledijo še aplavzi in pohvale, toliko bolje. Moveknowledgement so dokazali, da imajo mojo in da tovrstno testiranje dokazuje samo to, da predvidljivosti in klišejstva ne morete in tudi ne boste enačili z njihovim imenom in albumi. Dokaz za to je še sledil z Nebukadnezarjem, kar leta 2005 še nismo vedeli, se je pa nekaj konkretno premaknilo v tektoniki slovenskega glasbenega ustvarjanja. Na sceno so stopili igralci, ki so se odločili spisati povsem nova pravila igre in si uporniško izboriti svoj prav tako v očeh publike, kritikov, ljudi z okusom za glasbo, obenem pa ob vsem skupaj ohraniti svojo lastno hrbtenico in identiteto. Slednje pri Muvekih ni naprodaj, saj niso podobni haribo medvedkom, kot nekateri njihovi stanovski kolegi. Prav tu je esenca, iz katere se lahko vsi nekaj naučimo, bend pa si je z drugim pokušanjem lahko pridobil ugled v očeh še kogar več kot zgolj domorodne ozkoglede mladeži. Ant People je bila šele druga lekcija, izobraževanje in klesanje bolj prefinjenega glasbenega izraza je šele sledilo, sam pa lahko ob tem krasnem progresivnem jazz izdelku preteklosti lahko samo pritrdim dolenjskem pregovoru: »Kar je dobru, nej slabu!«.
na vrh