Clapton, Eric: Another Ticket

Kariera Erica Claptona je bila na prehodu v osemdeseta leta prejšnjega stoletja priljubljena tarča prenekaterih neprijetnosti. Eric se je po obisku daljnega vzhoda, ki je tako briljantno dokumentiran v obliki sijajne Just One Night, ponovno spopadal z hudimi zdravstvenimi težavami, ki so kitarista na eni izmed naslednjih turnej naposled skorajda ugonobile. Alkoholizem in vselej turbulentno dogajanje znotraj ožjega Claptonovega kroga nas naposled pripelje do Ericovega sedmega albuma, enega njegovih najsentimentalnejših del, ki hkrati predstavlja tudi zadnje dejanje kitaristovega sodelovanja z založbo Polydor.

Another Ticket je mojstrovina v vseh pogledih. Album krasi prijetna atmosfera občutljivega glasbenega nagovarjanja, primerno začinjena z ostrim kitarskim "manipuliranjem", ki zavajajoče vijuga od spontanega do skrajno discipliniranega. Zdaj že pregovorna koherentnost Ericovih predhodnih del skrbi da vrhuncev tudi na Another Ticket ne manjka, pravzaprav se v urejeni koloni v vzornem redosledju vrstijo kar lepo eden za drugim. Vse od inspirirano prefinjenega kitarskega igračkanja skozi Something Special, do jasnih bluesy referenc, ki po stari Clapton tradiciji pri poslušalcu počasi a zanesljivo odkriva pred tem še tako globoko zakopano čustveno iskrenje. Eric tudi tokrat ne špara s svojeglavim, a vseskozi osupljivo konstantno krmiljenim nivojem kvalitete, ki ob zori novega desetletja pogumno nadaljuje z vestnim markiranjem eskalacije kitaristovega izraza.

Gledano iz razpoloženjskega vidika izredno kontrasten album tudi po zaslugi svojega muhastega značaja kot razvajeno dete vseskozi zahteva zvrhano mero pozornosti. Kitaristu je tisti čas bržkone rojilo marsikaj po glavi, kar je na Another Ticket moč občutiti na slehernem koraku. V neizprosni rotirajoči ruleti emocionalno nabitih zamislic ne manjka niti religiozno navdahnjenih motivov, ki Ericu nedvomno nudijo svojevrstno zatočišče pred tegobami sveta in konec koncev tudi samim seboj. Hold Me Lord je v marsičem prav to, retrospektivno dušno romanje po vzoru Presence Of The Lord, vendarle otovorjeno s konkretnejšim ščepcem razigranosti. Floating Bridge je strupena bluesy "uspavanka", ki jasno razkriva kitaristove korenine, zakopane globoko v mistični tradiciji ameriškega bluesa. Oborožen ne samo s kitarskim čaranjem se nam Clapton z izven serijsko priredbo Watersove Blow Wind Blow še enkrat več predstavi kot nesporen kralj inovativnega interpretiranja bluesovskih klasik. Eric se tokrat poigrava celo z mislijo potuhnjenega vokalnega imitiranja Muddyevih linij, kar je moč zaslediti v občasni raskavosti njegovega glasu. Ne nujno recept za uspeh Claptonu tokrat ne prinaša kakšnih neprijetnejših stranjskih učinkov. Clapton jo brez posledic odnese tudi skozi I Cant Stand It. Ta prijetna skladba, ki navdušuje z izrazitim odmikanjem k popularnim vodam, svoje moči smelo zbira v oblikovno enostavno zasnovani melodiki, ki je kaj kmalu našla pot tudi do vrha svetovnih glasbenih lestvic. Enostavnost, zaokrožena še s kančkom pronicljive romantike krasi komplet za to obdobje nepredstavljivo umirjenih napevov Black Rose in naslovne Another Ticket, s katerima Eric v smiselnost igračkanja s poslušljivejšimi tematikami neutrudno prepričuje celo tiste najbolj neuklonljive skeptike. A naj vas tovrstno eksperimentiranje ne zmede. Clapton se v zaključku albuma na krilih Catch Me If You Can in vrtoglave Rita Mae, dveh fenomenalnih blues rokerskih vrtiljakov, naposled loti tudi konkretnejšega kitarskega raztegovanja, ki po dolgem času ponovno spominja na kitaristova najboljša leta, ko je takrat še entuziazma polni mladenič konkurenci brezkompromisno strigel peruti. Slabih petnajst let kasneje je glasbenemu kot tudi osebnostnemu razvoju kitarista svoj delež nesebično pristavil tudi čas. Eric Clapton se je med tem pogojno rečeno zresnil, kar je naposled moč najlepše videti prav na Another Ticket, ki prej kot v individualizmu nasprotno rešitve išče v duhu kolektivizma in sloge. Mogoče resda malce nenavadno, a vselej občudovanja vredno!

Another Ticket potrjuje dejstvo, da je bil Eric Clapton, vsem skorajda pogubnim brodolomom osebne narave navkljub še vedno v sijajni formi, zmožen še tako drznega glasbenega raziskovanja. Razveselili se ga boste predvsem tisti, ki se v vohljanju po zapuščini velikega kitarista eksperimentiranju z reggae in country vplivi raje ognete v širokem krogu. Z albumom, ki bo bržkone za vedno ostal skrit tesno za hrbtom komercialno gledano veliko mogočnejših predhodnic Slowhand in Backless, se poslušalcu odpira široka paleta iskrive glasbene igre, tesno prepletene z močneje poudarjenim bluesy obratom, ki po letih eksperimentiranja z žanrsko raznolikimi tematikami v središče pozornosti naposled vrača prav bistvene elemente bluesa.