Motörhead: Another Perfect Day

Kaj človeka sprimitivizira do te točke, da se na lepem pridruži motornim glavam? Vprašanje, ki si zaluži posebne antropološke pozornosti, bi zelo verjetno razjasnilo celo marsikatero nejasnost evolucije jamskega človeka. Čeprav se od Lemmya in njegove zveste Živali v zvezi s to temo težko nadejamo konstruktivnejše debate, bi nam tokrat lahko kakšen posebej sočen razlog zaupal Brian Robertson. Gospod, ki po odhodu iz Thin Lizzy iz sebe ni iztisnil niti enega posebnega občudovanja vrednega notnega zapisa, "nadvse prijazno" priskoči na pomoč Lemmyevi od Clarkovega torpeda potapljajoči se barki.

Robertsonov doprinos Motorhead brnenju vse do dandanes ostaja predmet vročih debat motorheadovcev. Podobno polemična ostaja podoba, ki jo je Brian kazal na odru. Samo predstavljajte si da vam, ob morju v usnje oblečenih norcev, ki se v "nežnem" pred odrskem pozibavanju popolnoma prepuščajo Lemmyevim balzamičnim basovskim prijemom, na desni v oči bode prelepa s sončnicami porisana Hawaii srajčka, izpod katere, namesto nevarno nanetanega pasu, prijazno štrli bela brisača. Ni kaj, fant se je neukim mulcem očitno odločil jeb… mater! Kar mu je tudi nedvomno uspelo. Another Perfect Day na njegovih krilih podre vse pregrade, trdno zakoličene skozi pretekla leta "motornega" brnenja. Lahko bi celo rekli, da tako Lemmyu na sicer zelo neprijazen način širi glasbeno obzorje. Že tradicionalno močno in brezkompromisno pranje možganov seveda vseskozi ostaja rdeča nit albuma, vendar z eno razliko. Brian je s svojim prihodom poleg svežine prinesel tudi večji poudarek na sami melodičnosti, s čimer pa postavlja Philtya v zelo neprijeten položaj, ki neukročenca na bobnih prvič zasači v situaciji z prvovrstnim kitaristom. Tokrat ni ne duha ne sluha o Clarkovem kitarskem mesarjenju, katerega neznosen smrad je večinoma dobro prekrival Taylorjevo kolcanje. Namesto tega se mora Philty spopadati z fluidnim in povsem svobodnim stilom igranja, ki ga nemalokrat postavi na stranski tir.

"Robbo" album, kot se ga pogosto rado imenuje, z Back At The Funny Farm odpre grom Lemmyevega basa, katerega norenju se hitro priključita Robbo in Philty. Dejansko gre za že dodobra prežvečeni Ace Of Spades motiv, ki se v končnici za nameček spusti še v Overkill. Razburljiv uvod nadaljuje odlična Shine, enostavna rock & roll zloženka, okoli katere kot maček okoli vrele kaše skače Brian Robertson. Fantov trenutek nastopi z fenomenalno Dancing On Your Grave, s katero se kaže vsa veličina njegove kitarske igre. Na eni strani grobi bad ass rif učinkovito zamenja spevni kitarski refren, ki ob značilni Lemmyevi "recitaciji" deluje mogočno! Da so Motorhead tudi z Robertsonom na krovu predvsem ljubitelji pravega rock & roll brcanja v glavo govori Rock It, še ena do konca navita "motorna" simfonija, kjer nas iz ozadja nagovarja celo zvok klavirja. Fantastično. S ubijalskim tempom Rock It tekmuje zlovešča Tales Of Glory, s ponovno briljantnim Robertsonom, udobno nameščenega v vlogi huliganskega razgrajača.

Robertson je poleg močnih melodičnih okraskov zaslužen za barvite a obenem preproste teme skladb kot sta One Track Mind ter sijajna Another Perfect Day. Predvsem slednja predstavlja drugo, bolj umirjeno plat Motorhead, kar nedvomno samo še povečuje ugled celotnega albuma. Trenutek največjega Robertsonovega triumfa pa nastopi z ganljivo, a obenem neuklonljivo I Got Mine. Težko je opisati vse emocije, ki človeka prehajajo ob poslušanju te osupljive stvaritve. Verjetno ne ravno najljubši napev kakega od lokalnih s poceni pivom opitih headbangerev lahko, podobno kot celotni Another Perfect Day, vseeno ponosno stoji kot eden največjih Lemmyevih dosežkov vseh časov. Brez dvoma!