»Anoraknophobia« je bil dvanajsti studijski album britanskih artrockerskih odličnikov Marillion in njihov prvi za založbo Intact. Po uspešno končani ameriški turneji, ki jo je omogočila izdatna finančna pomoč zvestih pristašev, so se vnovič obrnili na njih ter jih po »Marillion.com« (1999) vnovič pozvali k sofinanciranju novega albuma. Odziv je zopet presegel vsa pričakovanja in skupina se je zvestim pristašem, potem ko so poslali prednaročila in s tem omogočili financiranje albuma, še preden je bil ta posnet, zahvalila tako, da jih je nagradila s posebno, dvojno izdajo »Anoraknophobia« ter njihova imena natisnila znotraj knjižice albuma. »Anoraknophobia« je bil prvi Marillion album, ki se ni uspel uvrstiti na britansko glasbeno lestvico, pa čeprav je bil po glasbeni vsebini v vseh ozirih kvalitetnejši od obeh predhodnikov, se pravi »Radiation« (1998) in »Marillion.com« (1999).
Njegov nenavadni naslov je besedna igra na račun arahnofobije (fobije pred pajki) ter sestavljanka iz besed 'anorak' in 'fobija'. Po besedah pevca Steva 'gospoda H' Hogartha naslov pravzaprav pomeni 'anorak no phobia', se pravi, da ni prisotna fobija pred anoraki. Za skupino, ki ravno ne slovi po humorju in kjer sta še največja šaljivca med člani banda gospod H ter stari bobnarski maček Ian Mosley, je bil »Anoraknophobia« vsekakor neobičajen eksperiment, saj je tako v določenih besedilih (»Separated Out«) in naslovu albuma kot izvirni naslovnici z raznobarvnimi 'Kennyji' (lik iz popularne ameriške animirane TV serije South Park) da razbrati, da Marillion tokrat niso želeli delovati pretirano resno. Morda je bil to še eden od načinov, da se znebijo vsakršnih povezav z žanrsko etiketo 'neo prog rock', ki so jim jo določeni mediji še vedno radi dodajali, kljub temu da so s tem pojmom/glasbeno usmeritvijo bolj ali manj opravili že leta 1989.
Otvoritveni »Between You And Me« je bil izbran za edini singel z albuma. Kljub temu da gre za precej komercialno usmerjeno skladbo s hudomušno melodijo in nalezljivim refrenom, se ji ni uspelo uvrstiti na glasbene lestvice. To je po svoje škoda, saj so veliki eksperimentalisti Marillion že na začetku albuma dokazali, da so imeli še vedno izjemen smisel za kovanje hipnotičnih melodij s hit potencialom. Njen brit pop utrip in živahen tempo sta pospremljena s H-jevo do kraja angažirano pevsko predstavo, znotraj katere je čutiti obilico uporniškega žara in imenitno ritmično kombinatoriko med Mosleyjem in basistom Petom Trewavasom.
Posebno poglavje zase je izvrstni in obenem inovativni »Quartz«, ki je celo ena izmed najbolj unikatnih stvaritev njihove celotne kariere. Tu se še posebno izkaže klaviaturist Mark Kelly, ki z izjemno lahkotnostjo prehaja med polaganjem raznobarvnih sintetizatorskih tekstur, pa naj si gre za pletenje elektronsko začinjenih digitalnih vzorcev ali orkestralno zasoljenih klaviaturskih zaves. Slednje zadišijo celo po starem dobrem melotronu. Trewavasova odebeljena bas linija ves čas pomaga ohranjati hudomušen jazzovski utrip. Znotraj te imenitne, nekoliko zasanjane in enigmatične skladbe se kompleksna atmosfera spreminja tako rekoč iz sekunde v sekundo, medtem ko gospod H s petjem v spremstvu razdraženih kitarskih pasaž vselej odličnega Steva Rotheryja pomaga zagotavljati njen energični naboj. Nekje na sredini, po krajši kitarski improvizaciji in H-jevem jeznoritem pevskem repenčenju, nastopi nepričakovan, a nadvse učinkovit preobrat v eterično, skorajda spacerockovsko sekcijo, kjer navduši kombinacija Kellyjevih digitalnih vzorcev z vrhuncem v specifičnem, vesoljskem efektu, Rotheryjevih milozvočnih kitarskih pasažah in H-jevih visokoletečih vokalnih frekvencah.
»Map Of the World« je s svojim zmagoslavnim refrenom in pozitivistično atmosfero popoln primerek trdnega mostu med pop rockom in art rockom, zato ne preseneča, da se je hitro uveljavil kot priljubljen koncertni standard. Na trenutke zveni kot kaka pozabljena Marillion klasika iz prve polovice devetdesetih in pri ultramelodičnem refrenu se lahko nazorno sliši tudi Trewavasove spremljevalne vokalne harmonije. Razkošne orkestralne teksture ji obenem dodajajo grandiozni pridih. Serija odličnih stvaritev se nadaljuje s kontemplativno klasiko »When I Meet God«, ki s pomočjo nežnih pasaž na akustični kitari, simfoničnih klaviaturskih zaves in H-jeve srce parajoče pevske predstave izpade kot eden najbolj ganljivih trenutkov na »Anoraknophobia«. Še posebno zanimiv preobrat predstavlja subtilni inštrumentalni zaključek. Besedila, ki razen socialno kritičnih tem bolj ali manj pripovedujejo o težavah z ženskami, niso ravno ena močnejših plati tega albuma, vendar se ravno ta stvaritev ponaša z enim izmed boljših primerkov H-jeve lirike, kjer svojega boga nagovarja kot osebo ženskega spola. Marillion so se sicer po Fishevem odhodu leta 1989 pošteno namučili, da so njihova besedila, ki so postala večinoma precej manj osebnoizpovedna, vsaj občasno uspela dosegati nekdanjo visoko raven, pa še za to jim je moral velikokrat pomagati zunanji sodelavec John Helmer, ki na »Anoraknophobia« ni sodeloval.
Funkovsko razpoloženjski »The Fruit Of the Wild Rose« ima počasen začetek in precej prozorno ljubezensko besedilo, vendar že vpad Kellyjevih hammond orgel napove, da ne bo šlo za običajno klišejsko balado s katero bi Marillion želeli popihati na dušo vsem posestnikom zlomljenih src. H-jeva izjemna vokalna predstava, v kateri je jasno čutiti izdatno količino raznolikih emocij, je vnovič na zavidljivi ravni, medtem ko eklektično strukturo te kompozicije uspešno ohranja preplet modernističnih sintetizatorskih tekstur in subtilnih kitarskih pasaž. Najbolj čudaški, a vseeno zabavni eksperiment pa je nedvomno »Separated Out« s svojimi psihedelično-trdorockovskim ambientom in šaljivim besedilom, s katerim se je band želeli pokloniti vsem zvestim privržencem. V besedilu se namreč omenja 'čudake' (freaks), kar je šaljivi dolgoletni naziv za vse Marillion privržence oziroma člane njihovega fan kluba. Navit ritmični utrip je pospremljen z odebeljenimi sloji hammond orgel in razdraženimi kitarskimi pasažami, medtem ko H-jev vokal kar razganja od hudomušnosti in mladostniške upornosti. Nekaj slogovnih kombinacij je na moč bizarnih; recimo fuziranje cirkuško obarvanih melodij, groteskne naracije, ki je bila ukradena iz ameriških, že ozvočenih, a še vedno črno-belih burlesk, ter Rotheryjeve keltsko obarvane kitarske solaže.
Izrazito mračni in distopično naravnani »This Is The 21st Century« je, sploh, kar se same atmosfere tiče, v ostrem kontrastu z večino stvaritev na »Anoraknophobia«, saj so te v glavnem pozitivistično razpoloženjske. Gospod Kelly tu vnovič blesti z mešanjem presunljivih, kompleksnih elektronskih vzorcev in mrakobnih orkestralnih zaves, s pomočjo katerih ustvarja ledeno vzdušje ob pričakovanju skorajšnjega konca sveta, kot ga poznamo. Socialno angažirano besedilo pripoveduje o poslednjih dnevih sodobne, dekadentne civilizacije, ko se bliža trenutek, ko bo shizoidni človek 21. stoletja naposled uničil samega sebe. Tu se ne da znebiti občutka, da so člani Marillion navdih za ta dosežek dobili med poslušanjem določenih skladb v režiji legendarnega Davida Bowieja, mojstra tovrstne ledene distopičnosti in postapokaliptičnosti. S tem pa eksperimentiranja z različnimi slogi in ambientalnimi niansami na »Anoraknophobia« še ni konec, kar dokazuje zaključna zvočna pustolovščina v podobi »If My Heart Were a Ball It Would Roll Uphill«, še ena poudarjeno eklektična stvaritev, ki se zaradi svoje kompleksnosti in nenavadnih slogovnih preobratov v ušesih in srcu usidra šele po večkratnih poslušanjih. Glavni zvezdnik je vnovič gospod H s svojim odličnim petjem, ki celo povprečno ljubezensko besedilo uspe narediti poslušljivo, medtem ko izobilje improviziranja zagotavlja, da bodo na svoj račun med poslušanjem prišli številni artrockovski gurmani.
Artpoprockovsko naravnani »Anoraknophobia« je bil zvokovno moderen album, kakršnega so si Marillion želeli ustvariti že v preteklih nekaj letih, natančneje v drugi polovici devetdesetih, pa jim je nekako vedno zmanjkalo pravega navdiha in volje. V celoti gledano je ta zelo dobri, vendar ne spektakularni dosežek ravno prav uravnotežen med komercialno vabljivimi pop trenutki ter eklektičnim artrockovskim eksperimentiranjem, kjer člani banda preizkušajo živce tistih privržencev, ki na Marillion prisegajo predvsem zaradi njihovih hitov iz osemdesetih oziroma so jih spoznali na vrhuncu komercialnega uspeha. Nekako je bizarno, da je bil ravno »Anoraknophobia« prvi Marillion album, ki se ni uspel prebiti na britanske lestvice, saj tudi po zaslugi produkcije od vseh njihovih studijskih dosežkov z izjemo »Holidays In Eden« (1991) zveni še najbolj komercialno, in to na moderen način, a očitno so bili še vedno preveč zvokovno eklektični za mase. Pri tem ni pomagalo niti to, da je album za širši britanski trg izdala založba Liberty, podružnica založniškega giganta EMI s katerim so Marillion leta 1996 razdrli pogodbeno razmerje.
na vrh