Pink Floyd so v obdobju do glasbene inovativnosti in bravuroznih zvočnih eksperimentov neprijazne vladavine punka ostajali ena izmed poslednjih kreativnih velesil izmed stare progresivno rockovske garde, katerim so se tedaj bolj ali manj začeli pisati črni časi. Njihova artistična kreativnost in popularnost sta navkljub sovražni propagandi s strani nekaterih trendovskih medijev tistega časa ostajali neokrnjeni oziroma bili celo v porastu.
"Animals" je bila naslednja umetnina v nizu njihovih visoko odmevnih konceptualnih mojstrovin z družbeno kritičnimi konotacijami s katerimi so kot za stavo prestavljali mejnike popularne in eksperimentalne glasbe. Nekega obdobja je bilo z izidom tega albuma definitivno konec, saj predstavlja razpad skupine kot demokratičnega kolektiva in začetek diktatorske prevlade genialnega basista in pevca Rogerja Watersa. Slednji se je vse bolj uveljavljal v vlogi glavnega skladatelja ter osrednjega tvorca konceptov. Waters je zaradi svoje skladateljske dominacije pogosto prihajal v spor s kitaristom Davidom Gilmourjem med katerima so kmalu nastale nepremostljive razlike, kar je kasneje privedlo do mnogih nepotrebnih, da ne rečem tragičnih peripetij povezanih z obstojem te legendarne skupine.
Navkljub prvemu izmed mnogih spopadov egov se jim je v studiu posrečilo strniti vrste in ustvariti še en veličasten album, ki spada med njihove največje dosežke in se upravičeno uvršča na seznam najbolj cenjenih albumov v povesti progresivnega rocka. "Animals" je konceptualni album, ki je večinoma navdahnjen po kultnem romanu Živalska farma. Ta je nastal izpod peresa britanskega družbeno kritičnega pisatelja Georgea Orwella, ki je med drugim zaslovel tudi z literarno klasiko 1984, še eno sorodno kritiko nadzorovane družbe v kateri je predstavil dobro znani koncept t.i. velikega brata.
Socialno kritični koncept "Animals" se prepričljivo prepleta z Watersovimi mizantropičnimi besedili in izrazito mračnim vzdušjem, ki se veje skozi celoten album. Gre za jedko, skorajda realistično kruto, a obenem nadvse posmehljivo kritiko zahodne kapitalistične družbe in njene hierarhične razdelitve socialnih vlog na podlagi treh živalskih vrst. Te predstavljajo prašiči (metafora za vladajočo kasto oz. politike, podjetnike in duhovščino), psi (represivni organi) in ovce (bogaboječi in zaslepljeni proletariat). Watersova vizija je v grobem predvsem kritika nepravičnega kapitalističnega sistema in razdelitve družbenih vlog znotraj zatiralskega in izkoriščevalskega sistema, medtem ko je bil Orwellov roman v svojem jedru satira na različne vloge posameznikov znotraj komunistične družbene ureditve.
Pink Floyd so se tudi tokrat držali svojih običajnih inštrumentalnih karakteristik ter, kot se spodobi za njihovo tradicijo, uporabili vrsto posebnih zvočnih efektov, ki so obsegali lajanje, kruljenje in blejanje, se pravi oglašanje vseh treh osrednjih živalskih vrst o katerih govori koncept. Vsa tri osrednja dela vsebujejo kompleksne strukture z nepričakovanimi časovnimi prehodi, nenadnimi preobrati tempa ter gastronomske solaže v izvedbi kitarskega maestra Gilmourja in klaviaturista Ricka Wrighta, kateri je v svoj klaviaturski nabor vključil še ARP sintetizator.
Oba sta kljub drugorazredni vlogi v kateri ju je že tedaj videl Waters ponudila nekatere najboljše inštrumentalne poteze svoje kariere v vlogi Pink Floyd članov. Dve stvaritvi, "Dogs" in "Sheep", so imeli pod drugačnima naslovoma shranjeni v studijski obdelavi že nedolgo po koncu "Dark Side Of the Moon" turneje, a so jima časoma popolnoma preuredili aranžmaje ter dodali spremenjeni besedili. Vzdušje albuma je tematiki ustrezno precej mračno, melanholično in pesimistično s številnimi dramatičnimi preobrati. Njegovo osrednje sporočilo je zelo lepo ujeto tudi na odlični Thorgersonovi naslovnici, kjer se nad v nebo penetrajočimi stolpnicami orjaške električne centrale dviguje orjaški napihnjeni prašič. "Sorodnike" tega napihnjenega prašiča so še leta zatem uporabljali kot del odrske scenografije.
Vse tri osrednje stvaritve, ki prek živalskih metafor predstavljajo posamezne družbene kaste, so posebno poglavje zase, a največji učinek naredijo kot zaokrožena celota, skupaj s krajšo akustično otvoritvijo in zaključkom, ki ju predstavljata oba dela "Pigs On the Wing". Pri obeh gre za kratki akustični ljubezenski baladi, ki sta bili posvečeni Watersovi nekdanji ljubezni Carolyne. S svojim lahkotnim vzdušjem in optimističnim sporočilom sta v ostrem kontrastu s sarkastičnim in mračnim utripom ostalih treh skladb. Besedilo, podloženo na preprosto melodijo na Watersovi akustični kitari, sugerira, da lahko prijateljstvo in ljubezen presežeta še tako hude družbene krivice. Waters se v zaključnem verzu drugega dela obrne tudi nase kot na (nekdanjega) "psa", ki je prišel do pomembnega samospoznanja, kako se obvarovati pred svojimi "prašičjimi" gospodarji. Navkljub vsesplošni preprostosti gre za povezovalni, če že ne ključni stvaritvi celotnega albuma, ki med seboj povezujeta preostale tri osrednje kompozicije.
Kronski dokaz, da je Waters v tej fazi svoje kariere s Pink Floyd še izvajal politiko prosvetljenega oziroma dobrohotnega absolutizma, je moč najti v fenomenalnem, več kot 17-minutnem super epu "Dogs", ki je s svojo ambientalno-inštrumentalno globino brez dvoma osrednja poslastica celotnega albuma. Tu Gilmourju prepusti glavnino vokalov ter mu omogoči nekaj pravcatih zvezdniških trenutkov z vrsto nepozabnih, srce parajočih kitarskih solaž. Uvodna melodija vsebuje akustično kitaro, zvoke Wrightovega sintetizatorja in Daveov sarkastično obarvan vokal, nakar počasi izgrajujejo vzdušje vse do zaključnega dramatičnega klimaksa. Ključni trenutek kompozicije ob katerem še dandanes navdušeno zamlaskajo vsi kitarski gurmani se skrivi v osrednji kitarski solaži, katera vsebuje dualno kitarsko harmonijo, katere jo Gilmour ustvaril tako, da je posnel eno kitaro čez drugo. Ob vsem tem je moč zaslediti tudi nadvse domiselno uporabo številnih kitarskih efektov kot sta delay in reverb, kar je z leti postala stalnica Daveove kariere.
Gilmour odpoje večino vokalnih delnic, nakar zajedljivi Waters v zadnjih dveh verzih prevzame pevsko štafeto. Vmesno vnašanje akustičnih fines in barvitih klaviaturskih tekstur stopnjuje izrazito melanholično, skorajda pretresljivo vzdušje. Med sekcijo, katera vsebuje daljšo Wrightovo sitnetizatorsko solažo, se lahko sliši glasove pasjega laježa in bevskanja. Večina tovrstnih zvočnih efektov je bila proizvedena s pomočjo vokoderja. Psi so tu na izvrsten način uporabljeni kot metafora za brezdušne poslovneže in spletkarje, ki s svojimi brezkorpuloznimi dejanji uničujejo svoje bližnje, podrejene ter okolico, a so obenem pod budnim nadzorom svojih gospodarjev, se pravi prašičev.
Na "Pigs (Three Different Ones)" Waters prek uporabe slikovite metafore ponazarja tri različne vrste svinj (politike, poslovneže in duhovščino), ki z lažmi, spletkami in zlorabo moči manipulirajo lojalne pse ter pohlevne ovce, zato da zadržijo oblast, bogastvo in vpliv. Znotraj Watersovega besedila je moč najti številne zajedljive opazke na račun nekaterih konservativnih britanskih politikov tistega časa na čelu z "železno lady" Margaret Thatcher. Večinoma se posmehuje na račun njihove lažne morale, požrešnosti in neizživetih seksualnih fantazij, se pravi lastnostim, ki so vse prevečkrat povezane s predstavniki skrajne desnice oz. konservativnosti. Ta zajedljiva sporočila so prirejena na tako subtilen način, da se ti v njih zlepa niso mogli prepoznati in slučajno tožiti skupino.
Gilmour je tu čez svojo kitarsko solažo uporabil poseben efekt s katerimi je poustvaril kruljenje prašičev, sicer pa se tovrstni zvoki pojavljajo skozi večino kompozicije. Nekateri mejijo že na rob grotesknosti ob čemer si ni težo predstavljati raznih Bavčarjev, Šrotov, Ruplov in njihovih prijateljev, kako se požrešno prerivajo pred skupnim koritom. Ta duhovita stvaritev na predstavlja kakšen vrhunec strukturalne kompleksnosti ali ambientalnega zanosa, a se ji posreči doseči meje briljantnosti z uporabo nekaterih duhovitih trikov, kot so že omenjeni zvoki kruljenja, posmehljivi refren ter Masonova uporaba kravjih zvoncev. Osrednji vir melanholike, ki zmanjšuje grotesknost vseh teh prašičjih efektov, se tudi tokrat skriva v presunljivih kitarskih pasažah in solažah ter osrednjemu, srhljivemu motivu na klaviaturah.
Izmed vseh treh centralnih kompozicij na albumu je "Sheep" še najmanj privlačna, saj je z vnosom nenavadnih psihadeličnih intervalov nekoliko zahtevnejši zalogaj, a to ne pomeni, da ne gre za še eno imenitno in zanimivo stvaritev. Uvodnemu, rahlo psihadeličnemu klavirskemu vložku, se pridruži stopnjevanje na rožljajočem basu. Nakar nastopi dramatičen prehod z Watersovim kamelonskim petjem, katerega povezujejo številne okusne pasaže na hammondkah in uporaba inteligentnih kitarskih fines. Tudi tu ne primanjkuje uporabe različnih zvočnih efektov na čelu z vokoderjem, predvsem med sintetitzatorsko solažo, kot tudi še ena ubijalska Gilmourjeva solaža ob kateri se še dandanes obliznejo vsi kitarski gurmani. Watersovo petje v nekem trenutku doseže že skorajda paranoične razsežnosti, medtem ko je Daveovo zaključno stopnjevanje kitarskih fraz čista pravljica za ušesa. Ob zaključku se niso izognili niti zvokom blejanja, ki ponazarjajo najnižjo kasto na socialni lestvici, se pravi zaslepljeni proletariat, ki ostaja izkoriščan in ponižan pod nadzorstvom psov in pod večno tlako gospodarjev prašičev. Še dobro, da temu sledi optimistični akustični zaključek, ki nekoliko razbline ta vsesplošni fatalistični priokus.
"Animals" je še en kraljevski dragulj v zakladnici prvakov progresivnega rocka, ki se še dandanes blešči z nezmanjšanim leskom. Na njem so na briljanten način združili Watersov politični manifest, kateri vsebuje zrcalo naše družbe z mračnim in pretresljivim vzdušjem ob katerem nihče, ki se je naučil misliti z lastno glavo ne more ostati hladen. Na žalost osrednje sporočilo albuma tudi po več kot treh desetletjih ostaja še kako aktualno oziroma bolj kot kdajkoli prej. Seveda ni treba ugibati, da je bil "Animals" prodajno izjemno uspešna plošča, katera je z lahkoto naskočila vrhove tedanjih glasbenih lestvic. Vseeno je to marsikoga presenetilo, predvsem zaradi njegovega mračnega ambienta in nezanemarljive dolžine osrednjih kompozicij. V skladateljskih nakanah vse bolj avtoritarni, a tudi vse bolj osamljeni Waters pa je medtem že začel kuhati svoj največji konceptualni-napol avtobiografski manifest, ki se je izkazal za najbolj ambiciozen projekt v povesti skupine. Prvi zidak med njim in ostalimi člani skupine je bil že uspešno položen.
na vrh