"Angling Feelings" je deveti studijski album kultnih švedskih simfo progresivcev Kaipa ter četrti iz njihovega drugega obdobja, ki se je začelo po letu 2002. Hkrati gre za skupno tretji album brez Roineja Stolta, kitarista The Flower Kings, ki je v 70-ih začel svojo glasbeno kariero ravno pri Kaipi. Roine se je namreč odločil, da se bo od zdaj posvečal izključno Cvetličnim kraljem. Njegova zamenjava je postal Per Nilsson, prej najbolj znan kot član metal banda Scar Symmetry.
Ob tej pomembni zamenjavi seveda sledi neizbežno vprašanje, kakšen veter je v zvok skupine prinesel novi kitarist, ki prihaja iz tako drugačnega žanrskega področja. Razlika je na pozitiven način opazna že po prvem poslušanju in Roinejevi fani nimajo nobenega razloga za paniko. Nilsson je namreč odličen kitarist tako v tehničnem smislu kot v ustvarjanju dobrega vzdušja. Ne, da bi pri tem postavljal pod kakršen koli vprašaj izjemne sposobnosti njegovega veliko bolj profiliranega predhodnika, lahko rečem da je v glasbo skupine prinesel nek popolnoma nov pristop skupaj s svojimi sapo jemajočimi solažami ter melodičnimi pasažami, ki so veliko bližje jazzu kot metalu. Čeprav se je podal na popolnoma nov glasbeni teritorij se v njem znajde kot riba v vodi in je glavni faktor za več kot potrebno svežino, ki jo je vnesel v njihov že nekoliko izpet in repetativen glasbeni izraz, ki se močno naslanja na izročilo simfoničnega proga 70-ih z vmesnimi jazz, folk in pop vložki. Nilsson se obenem odlično dopolnjuje s šefom skupine, klaviaturistom Hansom Lundinom, ki kot ponavadi najraje uporablja elektronske klaviature. Na sposobnosti basista Jonasa Reingolda (The Flower Kings, The Tangent) nimam dodatnega komentarja saj so njegove izjemne tehnične sposobnosti dobro znane večini poslušalcev modernega prog rocka. Na bobnih je tudi tokrat mojster Morgan Ǻgren, ki je v svoji karieri sodeloval s takimi imeni kot so Frank Zappa, Steve Vai, Glenn Huges, Tony Iommi, Terry Bozzio, Mike Keneally in Dweezil Zappa. Vsakdo, ki je v svoji karieri igral z Zappo (v svojo zasedbo ga je povabil pri njegovih dvajsetih) res ni potreben kakršnega koli dvoma o njegovih glasbenih zmožnostih. Ǻgren je sicer znan tudi po lastnem projektu Matts/Morgan.
Čeprav so vsi prepoznavni elementi skupine na "Angling Feelings" še vedno prisotni; se pravi jazzovski ritmi, orkestralni aranžmaji, kompleksne inštrumentalne pasaže, folk rockovske začimbe in melodične vokalne linije z izmenjavanjem moškega in ženskega vokala, so te tokrat odigrane na precej bolj sproščen način in z manjšimi merami demonstracij solističnih virtuoznosti. Jazzovske improvizacije so opazno krajše kot prej in se ne oddaljujejo od osrednje melodije kot so radi počeli v preteklosti. To je bil pogosto eden glavnih razlogov zakaj so se njihove simfonično in folk rockovsko usmerjene melodične linije pogosto porazgubile v poplavi najrazličnejših inštrumentalnih pustolovščin.
Drugi razlog, ki je po mojem mnenju Kaipo vselej vlekel navzdol so vokali, katerih se tudi na tem albumu še niso naučili uporabljati tako kot je treba. Solidna Aleena Gibson, ki je gotovo ena izmed boljših pevk v sodobni progresivi, je tudi tokrat premalo uporabljena, kljub temu da ne bi bilo prav nič napačnega, če bi sama odpela celoten album. Njen žameten in topel vokal se namreč v glasbo Kaipe veliko boljše vliva glede na tehnično kompetentnega, a barvno popolnoma brezizraznega Patrika Lundströma (Ritual), ki ob ekspresijah jeze pogosto zveni kot kakšna tretjerazredna verzija Freddieja Mercurya (Queen). Medtem Aleena blesti z jasno prepoznavno barvo, ki se odlično dopolnjuje z melodičnimi delnicami. Po drugi strani pa se, kadar pojeta v duetu, dobro dopolnjujeta in skrbita za emocionalne vrhunce albuma.
Kaipa so na "Angling Feelings" pridobili predvsem na melodičnosti, povečali pa so tudi senzibilnost, ki jo ustvarjajo posamezni "pop" motivi, kar pomeni da se samo več kot 12-minutni "The Fleeting Existence of Time" ter folk rockovsko zabeljeni "Path Of Humbleness" (kjer bodo na svoj račun prišli tudi fani Mostly Autumn in Heather Findlay) približata stari šoli kompleksnih simfo prog epov. Na njem tako ne manjka krajših in že na prvo žogo dostopnih del kot je denimo zasanjana pol balada "Liquid Holes In The Sky" ter skoraj popolnoma premočrtni pop "Pulsation", kar bo razveselilo tudi ljubitelje ostalih melodiji naklonjenih progresivnih revitalistov kot so denimo Spock's Beard. Med posameznimi deli izstopajo predvsem tista v katerih je zlahka zaslediti izročilo klasičnih mojstrov progresive, ki so svoja najboljša dela že ustvarili, ko se je Kaipa šele rodila (se pravi leta 1975). To velja predvsem za naslovno delo, ki v marsičem dolguje zapuščini Yes, "The Glorious Silence Within", ki vsebuje keltske aranžmaje na kitari, klaviaturah in piščali s katerimi se je nekoč proslavil Mike Oldfield in "The Fleeting Existence Of Time", kjer popolne harmonije med kitaro in klaviaturami tudi po zvoku slonijo na glasbenem pečatu Genesis. Kaipa imajo kljub temu dovolj svojih prepoznavnih virtuoznih elektronskih in jazzovskih fines na klaviaturah in ritmu podkrepljenih z unikatnim vokalnim pristopom, da jih ni mogoče zamešati s kakšnimi The Flower Kings ali ostalimi skandinavskimi progresivnimi revitalisti, kar jim omogočajo stari mački kot so Lundin, Reingold in Ǻgren. Lep primer tega klasičnega Kaipa fusiona je solidni "Broken Chords", kjer ga pocitra samo Lundströmov vokal, v enem izmed njegovih "rad bi pel kot Freddy" trenutkov, ki se nikakor ne zlije z splošnim utripom kompozicije.
Moj končni vtis o "Angling Feelings" je precej mešan, čeprav gre brez dvoma za enega izmed njihovih najboljših albumov (vključno s tistimi iz 70-ih). Na njem je sicer kar nekaj zelo všečnih del, ki zagotavljajo, da se da v več kot polovici albuma povsem dobro uživati. Kaipa imajo za razliko od večine svojih, v tehnično nadmoč zagledanih, skandinavskih kameradov smisel za poetiko in ustvarjanje večbarvnih vzdušij, ki sevajo predvsem iz dobrega ženskega vokala in ustreznega združevanja melodičnosti in virtuoznosti. Po drugi strani nekateri inštrumentalni eksperimenti nikakor ne dosežejo želenega učinka in po večkratnih poslušanjih se jih razvajeni ljubitelj klasičnega simfo proga in jazz fusiona hitro zasiči. Če bi Kaipa na celotnem albumu uporabili ženski vokal, bi si gotovo prislužil dosti višjo oceno saj gre za njihov najbolj zrel album po vnovičnem vstajenju, ki jih končno spet predstavi kot kompetentno skupino, ki se lahko predvsem na račun izkušenosti in smisla za melodijo povsem enakovredno nosi z mladimi progresivnimi revitalisti na čelu s Spock's Beard.
na vrh