"The Priest is back!!!" Res? Hja na papirju, s Halfordom ponovno v skupini in novo izdano ploščo. Seveda hvaljen reunion in ponovno delovanje skupine v zlati "Painkiller" zasedbi. In tudi človek dobi res krila ob otvoritvi plošče z Judas Rising. Skupina je v karieri izredno rada skladala himnične pesmi. Bodisi Take On The World ("Killing Machine", 1978), United (British Steel, 1980), Rock You All Around The World ("Turbo", 1986) oziroma Heavy Duty/Defenders Of The Faith ("Defenders Of The Faith", 1984). Slogovno ne, a po sporočilu in vzdušjih da! Slogovno je Judas Rising prepričljiv intravenozni napad s prve. Jekleno ostre kitare, značilni žvenket speljan preko uničujoče razbeljenega kompresorja, ko takoj rečeš s prve: "Hja itak, to sta Downing/Tipton!" Potem "Painkiller" ritem drive skrajno navitega dvojnega bas pedala Scotta Travisa. Solaže so se vrnile! Na "Demolition" (2001) je bila ena najlepših Judas Priest značilnosti (skladanje izjemnih solaž) kastrirana. Tokrat Judas Rising ponuja celo več kot solažo. V njem so večdelne izpiljene solaže, torej mojstrovina, ki jo Tipton in Downing popolnoma obvladujeta. Sledi Deal With The Devil, ki nosi "Resurrection" ritem drive in vokalne linije, torej diši po solo prvencu Roba Halforda. Pesem je fluiden napad, ki po ujeti melodiki pridno vdihuje zapuščino osemdesetih. Halford rjove v linijah variabilno z uničujočimi screami torej, kot gre od njega pričakovati.
Z "Demolition" so Judas Priest na nov album prenesli vso mero obskurnosti svojih najtemnejših misli. Album je torej odet v črnino.
V nadaljevanju izgubi plošča popolnoma svoj začetni juriš. Revolution, izdana celo kot single, sodi med bolj dolgočasne stvaritve kariere Judas Priest. Zmes nesrečnega mijavkanja, kjer so vokalne linije ter kitarkski riffi več kot očitno na silo in netekoče položeni skupaj. Komad je ritmično lomljen, to pa drži skupine le škoduje. Worth Fighting For skuša vnesti preskok dinamike, saj poskušajo biti Priest sofisticirani. A to ni pesem magičnih atmosferičnih pol balad iskrive zgodovine benda a la Blood Red Skies ("Ram It Down", 1988) ali Out In The Cold ("Turbo", 1986). To pot to preprosto niso več Priest, saj manjka izdelan riff in vživeto petje. Namesto njega dobimo eno do dvo strunsko U2-jevsko sprehajanje po distorziji, enodimenzionalno raskavo petje iz grla Roba Halforda pa je zgolj pika na "i" duhamornosti in neizvirnosti, ki jo bo najbolje čimprej pozabiti. Judas Priest niso skupina, ki bi pisala mlahave pesmi, kot je Worth Fighting For.
Vrhunec albuma je baladna Angel, ki jo lahko primerljiva s Prisoner Of Your Eyes, tisto odlično balado, ki ji ni bilo dano, da bi se znašla na plošči "Screaming For Vengeance" (1983). Začne se popolnoma nedolžno potem pa, ko se vklopi ritem linija in ko kitare kovinsko zastružijo, je Judas Priest znana unikatna magija le ponovno rojena. Tudi Halford s čustvi briljira na celi črti. Ta pesem je resnično popolnoma prepričljiva. Vzdušje v njej narašča in doseže vrhunec prav v zaključnem delu. Eulogy nosi funkcijo komada Epitaph pred Genocide na "Sad Wings Of Destiny" (1976) in vokalne linije v njej, so speljane v slogu kakšne Close To You ("Demolition", 2001). Nič pretresljivega. Za tem uvodom sledi 13 minutni ep Lochness, najdaljša pesem v zgodovini Judas Priest. Glavni riff je nastavljen zvito doomovsko, ritem podlaga pa je vzeta naravnost iz pesmi Monsters Of Rock ("Ram It Down", 1988). Žalostno je to, da je ritem drive vseh 13minut popolnoma isti. Čudno, da Travis ni zaspal poleg. Priest so skušali zveneti grozljivo, zlobno ali kaj? Nič od tega ne uspeva pričarati "feel" pesmi. Pesem je navadna lajna, ki bi povedala lahko v treh minutah prav vse in še enkrat več trpi za ustvarjalno "praznino", ki je očitno donela v glavah umetnikov v času skladanja materiala za novo ploščo.
Priest sicer zavidljivo vstanejo z agresivno povampirjenima Demonizer in Hellrider. Sta agresivna šrapnela, a preprosto se ne morem znebiti občutka, da so to pot komponirali material "na silo" in da Halford preprosto ne najde več pravega stika s skupino, saj so njegove dobro znane "high screaming" melodične vokalne linije postale dokaj redke na "Angel Of Retribution" in da varčuje z vokalom. Nizko petje v poltonskih zavojih, pa preprosto ni zanj. To je bila domena Tima "Ripperja" Owensa (ex-Judas Priest, Iced Earth). Da bi obe pesmi primerjali recimo s tistim kar so Judas Priest dali od sebe s "Painkiller", bi bilo nespoštljivo do metalskega dragulja "Painkiller". Ne prepričata, ker enostavno ne dajeta občutka, da bi bili skomponirani "s srcem", kot so to bili še vsi štikli "Painkiller" (1990), če primerjamo stanje duha taiste postave skupine 15 let nazaj. Enostavno ni tiste iskre. Tudi solaže so na hitro odbrencljane, ko streseš pest not in rečeš "čau bau", solaža pa ob tem izpade zgolj priložnostno mašilo. Preračunljivi postajajo Priest. Seveda je računanje v svetu glasbene industrije neizbežno, "Angel Of Retribution" pa poleg finančne računice ne prinaša posebnega glasbenega entuzijazma v ustvarjanju novega in preizkušanju neznanega, ki je vedno krasil ime Judas Priest. Judas Priest so pravzaprav ponudili sila dolgočasno ploščo, brez posebnih idej.
Torej v končni fazi lahko pridem do zaključka, da nima "Angel Of Retribution" resnično skoraj ene same vzporednice s "Painkiller". Nosi sicer agresijo, a to pot je vsiljena. O spontanih čustvih jeze, bolečine, agonije s katerimi je "Painkiller" prežet, to pot ni govora. Pravzaprav je Halfordov "Resurrection" pravi "Painkiller" naslednik, če že iščemo naslednika. Brez domišljije so fantje tudi pri izbiri naslovov pesmi. Naslov Wheels Of Steel spomni na? Freewheel Burning ("Defenders Of The Faith") seveda. "Angel Of Retribution" je prvi album v zgodovini skupine, ki jasno kaže, da se je evolucija Judas Priest ustavila. Priest so vedno pozitivno šokirali z nenehno spremembo naprej. Tudi "Demoliton" (2001) ne skriva raziskovalnega žara, ki je vedno krasil skupino in ji dodajal veliki atribut neustrašnosti in neupogljivosti trendovskim žanrom ali kopiranju samih sebe. Hja, leta le očitno naredijo svoje. Je pa nekaj. Kljub mojemu jadikovanju, smo dobili klasične Judas Priest nazaj.
na vrh