God Scard: ...and we could have it all...

Kranjski metalski kolektiv obstaja že vse od leta 1994, a jim zaradi različnih težav in nenehnih kadrovskih zamenjav nikoli ni zares uspelo popolnoma zaživeti. Pot k boljšim časom se je začela leta 2000 ko je vztrajni frontman Nicky ostal brez vseh članov, a mu je kmalu uspelo okrog sebe zbrati odlično ekipo in z njo mu je leta 2005 po skoraj desetih letih delovanja končno uspelo posneti tudi prvenec.
"Ya know, my daddy used to say every man's got a devil. And you can't rest 'til you find him..." je citat iz kultnega filma Vran, ki otvori ploščo in če se malce poigram so tudi God Scard našli hudiča v sebi in rodila se je plošča ...and we could have it all...

God Scard je skupina, ki se ne boji ekperimentiranja s svojim zvokom, saj v njem združujejo tako vplive metala, hardcora, rock in punka in točno to mešanico bolj ali manj uspešno predstavlja prvenec skupine. Po Intru nas plošča že pahne v udarno To Have It All, ki dobro predstavi kaj God Scard pravzaprav so. V ospredju je Nickyjev vokal, ki sega od growlanja, screamov pa vse tja do clean petja. Nicky zares dokaže da je vsestranski vokalist, a sam bi si želel, da bi se posamezni "tehniki" petja vseeno nekoliko bolj posvetil, saj na trenutke izpade petje precej nerazločno. Za udarni opener To Have It All je skupine posnela tudi kontroverzni videospot, ki se je na slovenskih tv postajah kar uspešno vrtel. Zelo dobro se na kitarah izkažeta Nicky in Sale in nam ponudita pester nabor kitarskih tehnik – od odličnega riffanja, žaganja power chordov, rabe raznih efektov pa vse do nadzvočnega soliranja. Sledi eden boljših komadov na plošči, Modern Democracy. Z dobrim uvodom v katerega nas popelje pevka Analene, Ana Franjić in lepo kitarsko linijo, ki se večkrat ponovi in izbruhom, ki sledi je Modern Democracy gotovo eden favoritov plošče. Jezno in brutalno growlanje Nickyja precej vleče na Roba Flynna (Machine Head) ali Maxa Cavalero (Sepultura, Soulfly), izkaže pa se tudi v čistem, melodičnem petju refrenov. Plošča se ponaša z izvrstno dinamiko, saj nam ponuja tako surove, udarne in težke komade kot mirnejše počasnejše kot je izvrstna Lil Gal z zelo dobro kitarsko solažo. Dinamike pa ne ustvarjajo samo hitri/počasni komadi, temveč tudi odlična ritem sekcija z Andriyo na bas kitari in Gapsom na bobnih, sploh Gaps se izkaže z izredno pestrim bobnanjem, razgibanim ritmom in prehodi. Čeprav so komadi napisani dobro in jih kot rečeno odlikuje zanimiva dinamika imam vendarle občutek, da se začenjo malce ponavljati oz. so napisani po precej podobnem kopitu, predvsem pride to ponavljanje do izraza pri skoraj podobnih intrih pri praktično vseh komadih na plošči. Od te formule nekoliko izstopa In the Name of... z rabo akustičnih kitar ter dobra balada Soil Eye Sin za konec, pri kateri se Nickyju na vokalih pridruži Tanja Antonijević. Učinkovito in prelepo besedilo o ljubezni v smrti balade Soil Eye Sin je žal tudi edino besedilo plošče, ki mu lahko prilepimo plus. Vse prevečkrat se pojavljajo kletvice ter izpovedi razočaranega moškega, ki ima zdaj vse ženske za "whores and bitches". Fantje bodo morali v prihodnje malce več časa vsekakor posvetiti tudi besedilom.
Manjši minus si zasluži tudi produkcija, ki je osrednje mesto namenila snare in bas bobnom, ki tako premalo prostora pustijo činelam in kitaram, ki imajo sicer odličen zvok, lahko pa bi jih na več mestih potisnili bolj v ospredje.

...and to have it all... je izdelek, ki kljub nekaj minusom premore tudi dovolj plusov, da ga lahko brez dvoma označim za enega boljših slovenskih metal produktov in upam, da se lahko kmalu nadejamo nadaljevanja zgodbe, ki so jo God Scard začeli s to ploščo.