Genesis: ...And Then There Were Three...

In res so bili samo še trije…Po odhodu genialnega kitarskega virtuoza Stevea Hacketta, Genesis niso iskali novega kitarista pač pa so se odločili, da bo dolžnosti studijskega kitarista prevzel kar basist Mike Rutherford. Ta je svoje delo na tem albumu opravil presenetljivo dobro, tako da odhod mojstra Hacketta ni tako opazen kot so se verjetno mnogi ob izidu tega albuma bali. Izginilo je sicer kar nekaj njegove romantike, saj je bila Hackettova kitara poleg klaviatur Tonya Banksa, se pravi interakcija med obema inštrumentoma, tisti glavni zaščitni znak skupine, ki je odlikoval večino njihovih najboljših plošč. Rutherford, sicer odličen basist, nikoli ni bil vrhunski kitarist, a dovolj soliden za takratne potrebe skupine in njegova uporaba kitare na tem albumu je po moje njegova najboljša. Tudi delitev "opravil" med posameznimi glasbeniki je postala bolj definirana, se pravi Collins-vokal in bobni, Rutherford-kitara in bas ter Banks-klaviature.

Genesis so na tem albumu začel pisati nekoliko krajše skladbe in izginili so tisti veličastni epi ter večplastne kompozicije s kopico časovnih prehodov ter večdelnimi harmonijami, ki so odlikovali skupino v njenih zlatih časih. Aranžmaji so postali manj klasični ter bolj standardni v stilu verz/refren/prehod/refren. Kljub temu je tisti zaščitni zvok skupine v vsej svoji melanholiji in romantičnosti še vedno prisoten na večini plošče, tudi nekaj avantgardnih elementov je še vedno prisotnih, čeprav je Banks opustil uporabo melotrona ter se v glavnem preusmeril na sinthesizerje. Tudi tip besedil se je začel postopoma spreminjati in romantična, fantazijska, misteriozna in surealisitčna besedila so začela dajati prostor ljubezenskim, predvsem po zaslugi Phila Collinsa, ki je imel takrat ravno veliko osebnih težav s svojim zakonom in je komaj čakal, da se lahko "izpove". Mnogi danes krivijo prav Collinsa, da se je skupina po Hackettovem odhodu skomercializirala, a v mnogočem je to krivično saj je Collins postal kot pisec besedil in glasbe dominanten šele v začetku 80-ih, se pravi ko je začel s svojo solo kariero, tu pa je bil njegov glasbeni prispevek še vedno manjši od ostalih dveh članov. Vendar, kot sem že omenil, je bil na tej plošči še zadnjič prisoten njihov prepoznavni zvok, zahvaljujoč predvsem klaviaturam Tonya Banksa, ki je po Hackettovem odhodu nekako ostal tisti poslednji "progresivni" element skupine. Plošča je po duhu torej sorodna svoji predhodnici "Wind & Wuthering" (1977), je še vedno mistična, večerno magična, čutiti je neko nostalgijo, skratka originalni duh skupine je še vedno tu in mnogi, ki se zmrdujejo nad tem albumom, češ da tu skupina že ni več tista "prava" se krepko motijo. "And Then There Were Three"  je povečini še vedno progresivna plošča, čeprav vsebuje veliko balad ("Undertow", "Snowbound", "Many Too Many) ter celo en pop hit ("Follow You Follow Me"). Ravno zaradi slednjega je to za skupino zelo pomemben album saj je ta balada pomenila ključni preobrat v glasbeni filozofiji ter postopen konec Genesis kot progresivnega rock banda ter rojstvo Genesis kot pop atrakcije z milijoni prodanih plošč ter hit singli.

Na "And Then There Were Three" je kar nekaj odličnih skladb kot je že otvoritvena, dramatična "Down And Out" s svojimi namerno neenakomernimi prehodi na kitari in ritmu in je lep dokaz, da Rutherford ni bil ravno kitarski analfabet. Hkrati pa je spet nekaj posebnega, nekaj novega. Prelepa balada "Undertow" je ena najboljših romantičnih balad skupine s Collinsom kot pevcem in brez kančka pocukranosti katere je bilo v izobilju na njihovih kasnejših baladah. "Ballad Of Big" je zgrajen na večdelnih časovnih harmonijah in bo všeč večini fanov klasičnih Genesis. Edini ep v pravem pomenu besede na tem albumu je "Burning Rope", ki je s sedmimi minutami tudi najdaljša skladba na njem in zveni celo kot bi bila s prejšnjih dveh albumov. Nedvomno je ena najboljših skladb na albumu, zlasti sijajen je njen zaključni del kjer Rutherford s sijajno, samega Hacketta vredno, solažo pokaže nekaj svojih najboljših delnic na kitari in kjer je Banks na klaviaturah ponovno fantastičen. "Deep In the Motherlode" je progresivna kompozicija kakršna bo všeč vsem fanom klasičnih Genesis z nenavadnim, enigmatičnim besedilom ter bi prav tako lahko bila na prejšnjem albumu. "Many Too Many" je še ena dobra balada, kjer lahko slišimo tudi sijajno Ruthefordova tercetno harmonijo na kitari, klasične Banksove klaviature in izvrstno Collinsovo vokalno izvedbo. "Scenes From a Night's Dream" je napol hard rock/AOR skladba, inspirirana s stripom Little Nemo, ki ima sijajen ritem in je še ena solidna in inovativna skladba, ki nakazuje kam je skupino začelo vse bolj vleči. "Say It's Alright Joe" je še ena odlična progresivna balada, grajena na jazz ritmu, kjer gre izpostaviti sijajnega Rutherforda na kitari in basu ter Collinsove večplastne prehode na bobnih. "The Lady Lies" je sijajna romantična skladba, ki preseneča z Ruthefordovimi metalskimi rifi na kitari ter fenomenalnim jazz ritmom na basu in bobnih v refrenu pa tudi z zanimivim, fantazijskim besedilom, ki govori o heroju polnem kreposti, ki premaga vse ovire, se ne pusti zavesti skušnjavam, a na koncu vseeno podleže skrivnostni ženski v gozdu. Nedvomno ena najboljših skladb na albumu, če ne celo najboljša. Poslednja pesem z albuma, balada "Follow You, Follow Me", grajena na ultramelodičnem refrenu, enostavnem Rutherfordovem rifu, večdelnih vokalnih harmonijah in vživetim Collinsovim vokalom, je bila prvi veliki pop hit skupine, ki jim je prinesla prvi hit v ZDA in je skupino naposled približala tudi mainstream publiki. Na njihove koncerte so tedaj začele v trumah hoditi tudi dekline, ki so se prej izogibale skupine, ki je za njihove pojme veljala za "preveč nenavadno in intelektualno". Kot je Collins izjavil v nekem intervjuju; skupina se je s to skladbo prvič upala povedati "ljubim te". Ta zelo uspešna pa tudi kontroverzna balada je oznanila postopno slovo skupine od kompleksnih progresivnih skladb in postopen preobrat skupine k AOR oz. popu. Čeprav jo večina fanov progresive ne mara, predvsem zaradi njene simbolike, je meni osebno ena njihovih boljših pop stvaritev in najlepših balad.

Večina skladb na albumu priča o tem, da je skupina v "oslabljeni" zasedbi kljub opustitvi nekaterih progresivnih elementov ter usmeritvi k kompaktnejšim kompozicijam ohranila svoj prepoznavni zvok, glasbeno kakovost in tehnično dovršenost. Zato lahko rečem, da so se preostali trije člani po nenadnem Hackettovem odhodu in za progresivni rock neugodnem letu dokaj uspešno pobrali in naredili zelo dober album, ki sicer ne spada med mojstrovine progresivnega rocka niti med njihove najboljše stvaritve, kakršne je skupina delala s Hackettom, a je vseeno zagotovo najboljši album v režiji trojice, ki je postala tudi najdaljša in komercialno najuspešnejša zasedba v zgodovini skupine pa tudi najbolj kontroverzna, zlasti za večino fanov progresivnega rocka. Hit "Follow You Follow Me", je nedvomno tista ključna skladba, ki je za vedno spremenila glasbeno podobo skupine, ki je tedaj dobila ogromno novih fanov, a sčasoma izgubila tudi dosti starih. Res, nekatere teksture na klaviaturah niso ravno na ravni Banksovih zmožnosti in Rutherford seveda ni Hackett, a časi za progresivni rock so bili tedaj težki, punk je bil na vrhuncu svoje uspešnosti in lahko rečem, da so se Genesis za tisti čas s to ploščo zelo dobro odrezali. "And Then There Were Three" je torej zelo dober album, ki bi moral biti všeč tako fanom klasičnih kot "komercialnih" Genesis saj je album nekakšen most med obema erama, ko si je skupina že začela "leviti kožo". Bili so še vedno progresivni, a hkrati že z eno nogo  v popu.