... And Justice For All je pomemben ključni dejavnik te zgodbe o uspehu, saj so, glede na dejstvo, da so dve leti prej ostali brez enega osnovenga konstitutorja imena ter aure Metallice, postavljeni pred dejstvo, da je celotno breme odločitev na plečih odločnega dvojca Ulrich - Hetfield. Naslovnica z ogolelo materjo Pravico, ki z zavezanimi očmi drži v eni roki meč, v drugi tehtnico pravičnsti, napolnjeno z denarci, je po Ulrichovem in Hetfieldovem nareku zrisal Stephen Gorman ter se s tem za zmeraj vpisal v zgodovino, še bolj pa v globalno metalsko podzavest. Osnovna nit naslednika Master Of Puppetsa je bil kompleksen konceptualni protivojni ep, prav ... And Justice For All pa do današnjih dni ostaja v njihovi karieri nepreseženi konceptualni presežek. Metallica so postali kompozicijsko še bolj zahtevni ter sofisticirani, apokaliptično videnje sveta, ki razpada in katere osnovni postulat je zapisan v ritmu vojnih bobnov. Kar vas še bolj zadane pa je klaustrofobična produkcija, ki suši vse nepotrebne segmente prostorskosti, naracija uničevalne sle človeštva pa se domala neposredno zažira v možganski korteks. Metallica so tokrat k sodelovanju vnovič povabili Flemminga Rasmussena, producenta, s katerim so med končnimi miksi sodelovali že na Ride The Lightningu ter Master Of Puppetsu. Rasmussen si je s svojim delom prislužil mešane kritike - od hvalnic ter Grammyja za skladbo One pa do popolnih očitkov na rovaš precej neobičajne produkcije inštrumentov. Kitare zvenijo krhko ter lomljivo, bobni domala tenko ter površinsko, bas pa je domala neslišen. Zvočno okrnjeni podobi navkljub govorimo v tem primeru o plošči, ki je v svoji kompleksnosti zastavila časovno daljši diskurz devetim skladbam. Le devet kompozicij presega časovno ločnico ene ure, pompoznost posameznih skladb pa dopolnjuje dejstvo, da so Metallica v štukature posameznih zgodb vtkali metrično različne dele, domala simfonični kompozicijski pristop pa poseže tako po neslutenih solističnih pasažah, strastni ritmini metriki ter po zelo hermetičnem melodičnem zgoščevanju napetosti z mojstrskim muziciranjem in besedili. Kitarsko delo prehaja od harmonij k zelo virtuoznim izletom v neznano, vse pa je uravnoteženo ter smiselno. Če je v mladosti sleherni verz postajal jeklena zapoved ter sleherni ritmični udarec na bobne ali pa zven kitarskih strun osnovno polnilo duše, je ... And Justice For All postal mantra ter sonična molitev celotne generacije z metalom okuženih glasbofilov.
V glasbeni ponudbi ne manjka takorekoč nič - od postopnega stopnjevanja zloveščega kitarskega intra skladbe Blackened, ki preraste v divji ritmični stampedo, obogaten z resnično globokoumnimi verzi o neizbežnem koncu sveta ter končnem zmagovalnem plesu smrti,nadaljuje pa se v povsem neslutenem ritmičnem upočasnjevanju podob, postane vse dovoljeno ter pričakovano. Po domala sedmih minutah glasbenega sladostrastja napoči čas za obračun s korupcijo ter izprijenim in z denarjem zastrupljenim sistemom sodstva, v katerem se da pravico kupiti, Metallica pa zahtevajo revolucijo in kritični obrat proč od dekadentnega stanja kolapsa moralnih vrednot. Naslovna skladba ... And Justice For All je, poleg instrumentalnega bisera To Live Is To Die, s svojimi domala desetimi minutami domala najdaljša skladba na plošči. Če je epska dolžina na prvi pogled lahko moteča pa je slišano vse prej kot dolgočasno dolgovezenje. Intro, dolge pasaže pred kiticami, predverzi pred refrenom, spreminjajoči se refreni ter solistični deli ter pompozni zaključki so povzročili, da je Metallica v svoji pompoznosti in progresivnosti postala neprimerna za radijsko predvajanje, vsemu navkljub pa se je album kot prvi v Metallicini zgodovini vpisal med deset najboljših na Billboardovi lestvici. Pa preidimo nazaj na ploščo. Po Eye Of The Beholder nastopi ključni trenutek plošče. Balada One je postala v teh 22 letih eden ključnih sinonimov za Metallico in po kateri se Metallice spomnijo tudi tisti, ki metala niso, ne in ne bodo nikoli poslušali. Po izidu plošče so Metallica prav z videospotom za skladbo One posegli po vizualnem mediju ter z orodji kamere poiskali novo nišo za trženje.
Skupina, ki nastopa v zapuščenem skladišču, vmes pa se vpletajo scene in izrezi iz filma Johnny Got His Gun (film je protivojna ekranizacija novele Daltona Trumboja) postane MTV stalnica. Video postane eden najpogosteje predvajanih videospotov na omenjeni televiziji, Metallica pa si je s tem na široko odprla vrata v prvo ligo najbolje plačanih glasbenikov. Tudi zavoljo instantne klasične hitoidnosti singla One. Malce manj hitoidno, a nič manj fenomenalno zastavljeno je nadaljevanje plošče. The Shortest Straw je morebiti, poleg Dyers Eve še najmanj poslušljivi del nadaljevanja, a Harvester Of Sorrov ter bolj rutinski "šus" skladbe The Frayed Ends Of Sanity s svojimi zlokobnimi peklenskimi pridihi vračata napetost ter sinergijo prepotrebne energije. Izpostavil bi še zadnji dokument časa, ki je minil - zadnje sodelovanje Hetfielda, Ulricha in Burtona v izjemni senzualni glasbeni kompoziciji To Live Is To Die. Uvodna akustika se pokončana zgrudi pod kanonado elektrificiranih kitar ter z melodiko ter harmonijami nadgrajenimi rifi. "When A Man Lies He Murders Some Part Of The World / These Are The Pale Deaths Which Men Miscall Their Lives / All This I Cannot Bear To Witness Any Longer / Cannot The Kingdom Of Salvation / Take Me Home" so pridušene besede, ki dodajajo piko na i. Vse dodatno rečeno bi bilo odveč. Vse dodatno bi bilo moteče ter lažno.
In tako se sklene več kot ura vašega življenja ob neprekinjenem poslušanjem izjemnega dela na tej plošči, ki ji do danes ni para. Vsaj v Metallinem katalogu ne. Za marsikoga zadnja resnična klasika v diskografiji tega kvarteta neukročenih Kalifornijcev. Los Angeles in Bay Area so dobili prve praporščake thrasha, ki so poželi komercialni uspeh. Ali gre za razprodajo idealov ali le trenutek sreče ali pa so bili le ob pravem času na pravem mestu - nič ni pomembno. Kar šteje je dejstvo, da so postali Metallica del globalnega kolosalnega kolesja neustavljivih sprememb. Svet po tem tektoničnem premiku ni mogel biti več isti. ... And Justice For All je izčrpal vse nakopičene adute glasbenosti ter neponovljive izjemnosti metalske opozicije svetu komercialnih pričakovanj. Nadalje je sledila popolna razprodaja duše ter iskrenosti v režiji Boba Rocka, a to je popolnoma druga zgodba. ... And Justice For All je, na nek svoj bizaren ter razdvojeni način, dokument o svetu nekdanje neomadeževani časti ter iskrenosti. Metalica so na njem storili progresivni korak v neznano, poželi slavo in uspeh, zadovoljili pričakovanja fanov ter posegli po zvezdah na nebu. Na obzorju se je, za multimilijonsko patino prihajajoče črnine, začel oblikovati svet, kjer je metal postal mainstream in v katerem se da v denarce pretopiti tudi popolno subverzivo. Nedolžnost je bila vzeta, revolt zlorabljen, žanr posiljen, obenem pa nam je bilo vse dano in vsuto v dlani - zahvaljujoč tudi vizionarjem izjemnega kova: Metallici.
na vrh