Joe Walsh? Ob prvi omembi vam njegovo ime ne zacinglja v ušesih, mar ne? Vendar gre za velikega umetnika in popolnoma predanega rockerja. Gospod Walsh je danes v sedmem desetletju življenja, za seboj pa ima članstva v skupinah Barnstorm, James Gang in The Eagles, v kateri je dosegel svetovno slavo. Če rečem, da je kitarist stare šole, mu bom storil krivico. Kot vsi seveda izhaja iz bluesa in gradi na tej osnovi. Izraz je nadgradil z zavidljivo tehniko in popolnoma predanim delom. Dolgotrajno kaljenje v lokalnih skupinah, ga je s prvimi uspehi nagradilo šele po odhodu iz skupine James Gang, ko je izdal solistični prvenec The Smoker You Drink The Player You Get in malo ploščo Rocky Mountain Way leta 1973. Solističen vzpon se je izplačal s povabilom v skupino Eagles. Prvič se je pojavil na plošči Hotel California leta 1976 in od takrat je vse jasno.
Na plošči Analog Man je Joe Walsh ustvaril prepričljiv bazičen rockovski zvok, njegov nosljavo rezek glas pa podaja neverjetno raznolike melodične linije. Tudi v izrazito preprostih skladbah se ne ustavlja in prefinjeno servira misli skozi note. Joe Walsh se loteva življenja okrog sebe na prvi pogled zelo lahkotno, da ne rečem celo brezbrižno. A to je le površje...
V naslovni skladbi se Walsh sprašuje, kaj mu je prinesla digitalna doba, Wrecking Ball bi zlahka igrali Travelling Wilburys. V rahli flamenco se je spustil v Spanish Dancer, umirjena Family bo koga spomnila na Pretty Maids All In A Row s plošče Hotel California The Eagles, instrumentalna India pa je nastala pod vtisom bivanja na podcelini. V njej se je Walsh poigral s popolnoma digitalno zvrstjo, namreč drum 'n' bassom.
Čuti se vpliv producentske roke Jeffa Lynnea iz Electric Light Orchestra, ki je ohranil zelo organski zvok plošče, kakršen pritičen naslovu. Gosta na plošči Analog Man sta tudi pevca David Crosby in Graham Nash iz tria Crosby, Stills and Nash. Ringo Starr je odigral bobne v skladbi Band Play on. No, Walsh je v Ringovem bandu igral že v začetku devetdesetih, od leta 2008 pa sta v sorodu, saj se je Walsh poročil z Ringovo svakinjo Marjorie Bach. Walsh je skladbe nabiral polnih dvajset let, ocenjuje, da so nekatere tudi starejše, a glasba pač nima roka trajanja, razen tiste na pop lestvicah. Prej omenjeno površno opazovanje okolice in malce malomaren odnos do sveta je seveda samo navidezno. Walsh s tem namenoma pritegne poslušalstvo. Že pri Eagles je zadolžen za dežurne humoristične vložke, kdor jih je ujel v živo ali videl kakšen DVD, bo vedel, za kaj gre. In ta prefinjena ležerna humornost zna še kako zanimati vsakogar, ki kaj da na poštenost zrelega ustvarjalca. Joe Walsh je namreč v mladih in tudi že zrelih letih naredil toliko neumnosti, da je pravzaprav čudno, ker je sploh še živ. Na srečo mu droge in alkohol niso do konca uničile možganov, tako je lahko napisal tudi skladbo Lucky That Way, ki je popolnoma avtobiografska. Netaktno bi bilo reči, da je plošča analogna, razen, če jo kupite v vinilni obliki. Walsh je tako perfidno in lucidno uporabil vso obstoječo moderno tehnologijo, da mu lahko zavida vsakdo, ki se ukvarja z glasbeno produkcijo. Njegov svojstven vokalni izraz pa seveda kaže, na to, da je zdrav in naraven glasbenik, ki je hvaležen za vsak dan na Zemlji. Glede na osebne travme, ki niso bile samo posledica nezdravega življenja, je jasno, da je zmogel preživeti poleg pomoči drugih tudi z lastno vztrajnostjo. Letos je dopolnil dvajset treznih let, upam le, da naslednje solistične plošče ne bomo čakali tako dolgo. Analog man je namreč zamujala toliko časa, ker je imel obveznosti v matični skupini. Plošča prinaša raznorazne vzgibe z vseh strani sveta. Torej mešanica rocka, countryja, etna in popa, postavljena v trdne okvire. Kljub temu pa Analog Man deluje homogeno in kompaktno, tako glasbeno kot tekstovno pa sestavlja lepo zaokroženo celoto.
na vrh