Samostojna glasbena pot Roda Stewarta se je začela leta 1969, pravzaprav skoraj vzporedno z rojstvom zasedbe Faces, potem ko je škotski slavček po vsega dveh studijskih albumih urno pobegnil iz Jeff Beck Group tabora. Zato tudi ne preseneča, da na Stewartoem prvencu za intenzivno godbeno aktivnosti skrbi dobršen del Faces "mašinerije", ki je z odliko opravila vlogo muzikaličnega spremljevalca na premiernem izdelku enega najboljših vokalistov v povesti rock glasbe.
Redkim glasbenikov je uspelo v dedno zasnovo bluesa ali soula zapisati toliko svojih genov kot ravno Rodu Stewartu. Stric Rod je tekom svoje kariere s posebnim apetitom posegal po elementih črnske glasbe, ki so sčasoma postale nepogrešljiva tvarina njegove glasbene igre. V objem omenjenih žanrov se Rod tekom svojega prvenca večkrat zateče, uvodoma že na pogumni izposoji Rolling Stones standarda "Street Fighting Man", kateri je nonšalantno namenil nekaj korenitih ritmičnih popravkov. Ganljivega krika samotarske nature glasbenika smo deležni na odlični "Man Of Constant Sorrow", ki v preprostem, a nadvse domiselnem načinu promovira neposrednost komunikacije grobih vokalnih nastavitev in intuitivno odtegnjene slide igre navdahnjenega Rona Wooda. Izdaten delež pri plemenitenju bluesovske ambientalnosti albuma v nadaljevanju pristavita odrezavki "Blind Prayer" in "Cindy's Lament", ki resda v opazno naivni a še zdaleč ne moteči maniri, strumno kopljeta po ostrih šikanah eksplozivnega blues rocka.
"An Old Coat Won't Ever Let You Down" predstavi kopico znanih glasbenih obrazov, poleg delčkov prihodnjega Faces kadra denimo Stewartov prvenec zaposluje tudi usluge Keitha Emersona in nekdanjega Manrfed Mann vokalista, ki sliši na ime Mike d'Abo. Slednji je na albumu prispeval klavirske aranžmaje za lastno stvaritev z naslovom "Handbags and Gladrags", ki si v prvovrstni Stewartovi vokalni interpretaciji daje duška s sproščenim križarjenjem po soul vodah. Veselja pa tule še zdaleč ni konec. S prihodom naslovne "An Old Coat Won't Ever Let You Down " na veliki oder stopi vsa poznana organskost bazičnega rock & rolla, "I Wouldn't Ever Change A Thing" pa predvsem po zaslugi prej omenjenega Emersona za nekaj iskrivih trenutkov zvedavo pogleda celo v smeri kompleksnejših skladbenih struktur, ki zadišijo močno progresivno. Stewart v finalu prvenca z gnetenjem izvirnega folk napeva še zadnjič preizkusi vzdržnost lastnih interpretacijskih sposobnosti, ki za odmev glasbene tradicije v velikem slogu poskrbijo z ganljivo izvedbo zimzelenčka "Dirty Old Town".
"An Old Coat Won't Ever Let You Down" je dražljiva mešanica arom rock, blues, na trenutke celo folk glasbe, s katero je Rod Stewart ustvaril prepoznaven glasbeni podpis in stilsko zakoličil pot lastnega ustvarjalnega vijuganja prihodnjih albumov. Z grobim produkcijskim pakiranjem, ki vsebino albuma dopolnjuje s potrebnim občutkom živosti in otipljive organskosti, je Rodov prvenec gotovo eden njegovih najbolj razburljivih glasbenih dokumentov in hkrati lep prikaz Stewartove energije in karizme.
na vrh