Dance Mamblita se vračajo s svojim tretjim samostojnim studijskim albumom. Časi se spreminjajo, postave tudi. Duet je prerasel po novem v trio. Borisa Beštjaka je na bobnih zamenjal Maksimiljan Rojc, duet pa je sprejel v vrste še vokalistko Đuli Jenček. V nasprotju s časi, pa ni nujno, da se evolutivno spreminjajo z njim tudi skupine. Motörhead igrajo že 35. let en in isti riff, AC/DC prav tako, celo Status Quo,...
Dance Mamblita so vselej gradili na minimalizmu. In tam ostajajo. Skrajno okleščen zvok je vseboval le bobne, bas kitaro in vokal. Tudi na novem albumu »Amor« ostajajo Dance Mamblita zvesti tej usmeritvi. Iztočnice glasbenega izrazoslovja skupine, gre seveda fiksirati na izročilo punka in hard corea. Dance Mamblita skušajo goloto aranžmajev zamaskirati. V tem oziru je sodelovanje z duetom Portofado, ki ga sestavljata »potujoči« punci Angelica in Francesca, bilo skoraj nujno. Šik in Rojc namreč nista ne Neil Peart, ne Geddy Lee, zato je njun izrazni diapazon silno okleščen. Tako v idejnem, izvedbenem, kot tudi aranžerskem karakterju. Čeprav vzbuja otvoritvena Vatreni s svojim skoraj stonerskim »zvijanjem« višja pričakovanja, jih nadaljnji razvoj albuma hitro utopi! Zlasti, ko se zapletata oba glasbenika v dolge instrumentalne pasaže, v katerih vrtita po eno in isto frazo skozi več repetitivnih zank štiričetrtinskih taktov - le tem namreč ni videti konca. Ko bi vsebovali vsaj idejne premike kar se improvizacije tiče. Nič od tega. To potrdi takoj druga pesem albuma Como va, ki v svojih pet minutah in pol (le tem ni videti konca) funkcionira v "enozložju" silno moreče. Skladba je preprosto predolga.
Dance Mamblita so bili od nekdaj ciniki. In to tudi ostajajo. Vokalni vložki so v verzih skoraj enozložni. S svojo banalnostjo oglašanja tolpe pavijanov skušajo potrkati na čustva poljubnega slušatelja pač zafrkljivo. Album pa po drugi plati deluje učinkovito vsaj v tem, da nosi spontano noto. Očitno je bil usekan na prvo žogo. Vsaj to, če navkljub garažnemu zvoku, ne uspeva izcimiti iz svoje igre zahtevane voltaže s katero bi lahko ob sebi zadrževal "resnega" poslušalca (letvica toleračnega praga resnosti je to pot spuščena zares nizko).
Pristopati želi skozi preprosti glasbeni jezik, ki skuša svojo banalnost kompenzirati s trenutki brezmejne zabave snemanih uric v studiu. V tem je uspešen. Sicer pa glasbeno v celokupnem seštevku deluje album »Amor« album kot skupek surovih demo posnetkov, pripravljenih do te mere, da lahko preko njih položiš aranžmaje za električno kitaro. Prav zato zna biti za tiste, ki iščete »odpičenost« ta album nemara celo zanimiv, ker deluje kot bi bil narejen do polovice. Do skladbe Barcelona se ne zgodi prav nič posebnega, v tej skladbi pa uspe skupini slikovito umestiti aranžma harmonike, ki bi v nekem drugem podnebju lahko bila izkoriščena tudi v tradicionalnem melosu portugalskega fada. K sreči ponovi skupina podoben trik v Dance Machine.
Ob koncu rešuje ta izdelek celo fado izlet dueta Angelice in Francesce. Paradoksalno dovolj, vendar je njuna skladba Marujo Portugues / Rosinha dos limosa celo ustvarjalni vrhunec tega idejno oskubljenega in osiromašenega "alternativnega" rock albuma.
na vrh