V alternativnih vodah je malo tako smelih eksperimentatorjev, ki bi jim bilo malo mar za splošni sprejem, ko se vržejo na slepo v še ne raziskane glasbene vode. Eden takih pustolovcev je prvi mož oxfordske zasedbe Radiohead, Thom Yorke, pri katerem se slehernega ploščka lotevam s preciznostjo, strahospoštovanjem in najprej tudi veliko mero previdnosti, da ne bi bil preveč razočaran s soničnim diskurzom ne vedno neposrednega in ne vedno popolnoma jasnega glasbenega dotika epske lepote. Podobni občutki so me prevetrili tudi ob objavi novice, da je v sodelovanju z doslej sicer zelo plodnim, a bolj »straightforward« naravnanim Fleajem staknil glavo, iz popolnega eksperimenta skupine Atoms For Peace pa se je letos povil razvpiti plošček Amok, ki, roko na srce, razdvaja kritične fane, z mojzesovsko božanskostjo pa daje letošnjemu letu prav poseben pečat. Roko na srce – prav podobni občutki so me pretresli že na vseh Yorkovih glasbenih ekscesih od plošče Kid A dalje, Atoms For Peace pa je zgodba, ki jo najlažje in najgalantneje povezujem s solo ploščo The Eraser. Zakaj? Ker je polni pomen plošče Amok nekje vmes – med vsemi temi kosci univerzma, zaradi katerih je težko podajati sodbe o genialnosti na en mah brez prave utemeljitve.
Thom je svoje moči pretkano združil še z nadarjenim programerjem in producentom Nigelom Godrichem, poleg ritmiki naklonjenega Flea pa za polni udar pritrkavajočega ritma skrbita še R.E.M in Ultraista najemnik bobnar Joey Waronker ter član zasedbe Forro In The Dark, tolkalist Mauro Refosco. Procesorsko jedro vseh idej je nedvomno Yorke, kar izžareva sleherna izmed devetih skladb meditativno melanholičnega albuma Amok. Namesto klasične strukture je tu v ospredju polnost zvoka, Yorke pa v svoji mantri ritma ter pokajoče elektronike vplete dovolj organskosti, da je posneto slišati živo in prepričljivo. Nekaj takega je odlikovalo sicer tudi Radiohead ekscese v polpretekli milenijski zgodovini, ne morem pa trditi, da so Amnesiac, Kid A ali pa In Rainbows po organski nasičenosti direktna asociacija na živost. Prej slišim tu prezenco sodobnega glasbenega kiborcizma, navezave človeka na mašinerijo, ki daje lahko glasbi sicer malce več eskapistične širine, navidezne svobode, metafizične breztelesnosti, a pomanjkanje znoja, solz in krvi v isti mah glasbi marsikaj tudi jemlje. Thom Yorke je vse te zapovedi namensko prekršil, s sebi lastno melanholično trpkostjo in trmo pa stkal kopreno, ki si jo ne bi mogel tako suvereno in prepričljivo nadeti nihče drug, ne da bi izpadel imitatorski, brezjajčen in banalen.
Amok je vse prej kot to. Je izvrsten splet U2jevskega basa v morju precizne ritmične metrike, pokajoči sempli pa kljub statiki eklektične umetnosti ne izpadejo goli, hladni in namenjeni zgolj mašenju lukenj. Amok lukenj v teksturi nima, saj je tekstura temelječa zgolj na shematskih zasnovah, studijski jam session pa zapelje zasnovo od mehkih uvodov do klimaksa in organskega izliva. Nori doktor Yorke je genialec pri stopnjevanju intimnega tripa ponavljajočih vzorcev, pri vsej repetitivnosti komadov, ki se prelivajo en v drugega pa vam bo bolj kot posamezni verz ali komad ostala v ušesih celostna podoba plošče. In ta je lirično nezamenljivo Yorkova, s pesimističnimi nizi postjuvenilnih nerazrešenih juvenilnih konfliktov pa ostaja stalnica očitajoči odmev nemoči. In ta se izceja od uvodne skladbe Before Your Very Eyes, v kateri je prav staranje in postajanje v točki X srce celotne skladbe. In tako gre scenografija dalje po istem tiru tudi na skladbi Default, ki sicer spominja na Gorillaz, a s precej več trpkosti, grenkobe in žilorezne ostrine.
Da ne bo pomote – na plošči imam tudi sam favorite. Med njimi je izjemni Ingenue, ki je sicer zgolj podaljšek pripovedi mavričnega In Rainbows na Amnesiacovski način. Gre zgolj za mojo osebno percepcijo in preference, a je dejstvo, da Atoms For Peace vzbujajo niz asociacij in zamrlih spominov. Verižna reakcija se nadaljuje z Yorku lastnim cinizmom, meditativno plesnostjo in intergalaktično razvlečenostjo skladbe Dropped ali pa z nedorečenim Unless. »I couldn't care less« prepeva Yorke in, da, celo verjeti mu gre, da je faktor všečnosti publiki tu v drugem planu. Amok se razpleta fenomenalno med levim in desnim ušesom, popolni efekt genialne produkcije pa doživite šele, ko date ploščo v predvajalnik, opremljen s kvalitetnimi slušalkami, zaprete očesa ter pustite, da se vam pred očmi prikažejo živobarvni fraktali, šamani, ki plešejo svoj ples odtujenosti in si srce kalibrirate za trenutek ali dva v stanje globoke meditativne zlitosti z bolečino sveta in univerzuma, ki ga nosi Yorke na svojih suhljatih plečih. In to zato, ker zmore biti sam sebi tako sodnik, porota kot krvnik, kot nakazuje pomenljivo tudi naslov ene izmed skladb...
In v tej drži je galanten in prepričljiv, čeprav od celote ostane bolj malo celovitih delov, ki bi si jih lahko mrmrali ali prepevali čez dan. Atoms For Peace je skupina, ki nudi popolno razelektritev s popolnim zvokom, glasba pa je tu bolj lovljenje metuljev trenutka kot zabetonirana konkretna konstrukcija, ki bi rigidno kljubovala pričakovanjem množic ter podpirala brezdušnost splošnega okusa množic. Prav zaradi tega, ker je v celoti veliko več ezoterične polnosti, ki ni po volji povprečnih Janezov in Mick lahko rečem, da so Atoms For Peace uspeli narediti ploščo, ki je na nek nerazumljivi način fascinantna in všečna, odgovor zakaj pa si boste morali z mnogoterimi truda polnimi ponovitvami s poslušanjem izgraditi sami. Sam sem se v Amok zaljubil zato, ker tako krasno popoidno eklektično beži vsem omejitvam in okvirjem, pri vsej širini in nedefiniranosti pa ne kompromitira niti malo duše, vseeno pa ne gre za plošček, ki vam bo lahko v tolažbo prav vsak dan, saj terja prekleto veliko mero koncentracije in debelo kožo, zaradi katere ne boste podlegli morebitni želji po suicidnem obračunu s samim seboj ter z vsemi nagrmadenimi temnimi stvori in demoni...
na vrh