Radiohead so ploščo ponovno naredili kot koncept, ki nadaljuje zgodbo albuma Kid A, sam album pa je posvečen Noahu in Jamieju, otrokoma Thoma Yorkea in Phila Selwaya, ki sta se rodila v času ustvarjanja albuma (ne Thom in Phil, temveč njuna otroka).
Tokratna ponovna izdaja nam seveda na prvi zgoščenki spet postreže z albumom v izvirni obliki. Radiohead so glasbeno spet naredili nekaj, česar še do tedaj niso. Zvočno so dodali še več novih stvari in ostali zvesti samim sebi s tem, da vedno poskušajo novosti. Še vedno je dosti akustične in električne kitare (distorzije je sicer zelo malo), klavirja in drugih klaviatur, zanimivih tolkal in še česa. Veliko je spet elektronskih delov in tolkal, vokalnih efektov - včasih vse skupaj celo povleče na kakšne Kraftwerk, gre za nekakšen ambientalen techno. Tokrat dodajo tudi nekaj jazza (na Glasshouse), vse pa je na podlagi alternativnega post rocka. Tokrat za specifičen zvok poskrbijo še gostje, v obliki orkestra in raznih pihalistov (na klarinetu slišimo tudi brata Pyea Hastingsa iz zasedbe Caravan).
Na drugi zgoščenki nas napade več različnih stvari. Najprej imamo EP Pyramid Song, kjer slišimo preostale tri pesmi s tega single, ki kar dobro dopolnjujejo zvok na Amnesiacu. Nato sledijo ostanki snemanja albuma Amnesiac, kjer se vidi, da kompozicije sila dobro ustrezajo zvočni sliki in je kar škoda, da niso bile že na izvirni verziji albuma. Kot je že tradicija pri novih izdajah albumov Radiohead, slišimo na koncu druge zgoščenke še nekaj pesmi, ki so bile odigrane v Studiu Canal +. Vsekakor ena najboljših dodatnih zgoščenk kar se tiče ponovnih izdaj albumov skupine Radiohead.
Amnesiac je v smislu besedil nadaljevanje albuma Kid A. Yorke spet govori o raznih travmatičnih izkušnjah, ki jih zna s svojim vokalom primerno izraziti. Thom Yorke je sam dejal, da se razliko in povezavo med albumoma najbolje razloži, če pogledamo risbe v obeh izdelkih. Pri Kid A je požar oddaljen, medtem ko si pri Amnesiacu sredi ognja. Nekako bi lahko rekli, da je tudi glasba primerno bolj polna tesnobe. Thom Yorke je prav tako dodal, da je v liričnem smislu na njega veliko vplival tudi gnosticizem.
Amnesiac je album, ki je vsekakor še eno veliko dejanje v zgodovini skupine. Ponovna izdaja je prav tako vredna svojega denarja, saj se na njej nahaja kar precej neizdanih ali pa težko dostopnih zadev. Sploh ni več debate, temveč lepo v trgovino in kupiti to prenovljeno in, po mojem, tudi boljšo verzijo tega odličnega albuma. Tokrat vam res ne bo žal.
na vrh