V času izida "Ammonia Avenue" so bili legendarni britanski art rockerji The Alan Parsons Project na vrhuncu popularnosti. S predhodnim albumom, megauspešnim "Eye in the Sky" (1982) so osvojili vrhove radijskih lestvic in postali ena izmed najpopularnejših rockovskih zasedb osemdesetih. Ni slabo za projekt, ki se je rodil v zadnjih vzdihljajih zlate dobe progresivnega rocka in za katerega noben tedanji kritik ni uspel predvideti, da se bo na sceni uspel obdržati po koncu sedemdesetih, kaj šele da bo osvajal vrhove glasbenih lestvic. Oba očeta zasedbe, producent/klaviaturist Alan Parsons in pevec/klaviaturist Eric Woolfson sta imela številne razloge za zadovoljstvo, kljub temu pa nista počivala na lovorikah in ustvarila še en izdelek, ki še danes ne neha navduševati ljubiteljev art rocka in AOR-a. Eric je dobil idejo za naslov albuma in naslovnico po ogledu centralne kemične industrije, kjer ga je ob pogledu na brezkončno množico cevi pretresla izjemna izumetničenost in odsotnost vsega naravnega.
Tako kot vsak The Alan Parson Project album tudi "Ammonia Avenue" vsebuje koncept pa čeprav tudi tokrat precej abstrakten. Ta je baziran na vselej aktualni problematiki razkola med pretirano industrializacijo okolja s pomočjo znanstvenih dosežkov in 'navadnimi' ljudmi, ki jim tovrsten 'napredek' bistveno spreminja način življenja in tega nočejo samoumevno sprejeti. Tvorec koncepta, Eric Woolfson, tovrstno nerazumevanje med napredkom in tradicijo poskuša obravnavati z obeh zornih kotov, z znanstvene in s strani 'plebsa'. Albumu se zelo lepo posreči ujeti tisto pravšnjo atmosfero, katera ves čas nekako niha med futurizmom rojevajoče se digitalne dobe ter staroangleškim idealizmom in nostalgijo. K temu je bistveno pripomogla merodajna uporaba za tiste čase naprednih sintetizatorskih tehnologij in hkratna zavezanost prog rockovskemu izročilu, ki je izvirala vse iz časov, ko je bil Alan Parsons še zvočni inženir pri Pink Floyd.
Tudi tokrat je na albumu odigrala ključno vlogo standardna, preverjena ekipa vrhunskih inštrumentalistov ob spremstvu pevskih eminenc kot so bili Chris Rainbow, Lenny Zakatek, Colin Blunstone in seveda Eric Woolfson. Med prestižnimi gosti tokrat izstopa legendarni saksofonist/flavtist Mel Collins (ex-King Crimson, Camel), ki je bil prav gotovo najbolj zaslužen, da se je Rainbow za kratek čas pridružil prog rockovskim velikanom Camel. Filharmonični orkester je tudi vnovič odlično opravil svojo nalogo in pripomogel, da je ves čas mogoče občutiti prog rockovske korenine TAPP.
"Ammonia Avenue" vsebuje vrsto uspešnic med katere spada tudi uvodni "Prime Time", bržkone najbolj prepoznavna skladba z albuma. The Alan Parsons Project so bili ves čas simbol za produkcijsko in inštrumentalno sofisticiranost in ta kompozicija ni izjema. Izrazito melodični refren ob ključni vlogi Woolfsonovega prepoznavno melanholičnega vokala je podkrepljen s hipnotičnimi večglasji in izjemno finimi sintetizatorskimi linijami. Kitarske fraze v domeni legendarnega Iana Bairnsona so izjemno hrustljave in lepo vzdržujejo melodično kohezijo med sanjavim refrenom in v srednjih legah zacementiranim ritmom.
Bojevito razpoloženi "Let Me Go Home" ima precej bolj izrazito trdo rockovsko komponento za kar bistveno poskrbi naveza med Zakatekovim energičnim vokalnim pristopom in klasično rockovskimi kitarskimi pasažami. "One Good Reason" je tipična TAPP stvaritev s poudarjenimi sintetizatorskimi linijami in Woolfsonovimi melanholičnimi vokalnimi akrobacijami. Kljub temu zaradi repetativnosti spada med manj zanimive stvaritve na albumu. AOR balada "Since The Last Goodbye" prav tako sledi dolgoletni tradiciji melodično rockovskih balad s katerimi si je skupina ustvarila sloves večnih sentimentalnežev. Vokal Chrisa Rainbowa je kot po navadi odličen, medtem ko svoje odigrajo tudi dobro izpeljani orkestralni aranžmaji.
"Don't Answer Me", ki je izšel tudi kot single, je bil naslednji mega hit s tega albuma. Seveda ni potrebno poudarjati, da po zaslugi posrečene mešanice melanholike in melodike spada med najbolj priljubljene zimzelene skupine. TAPP so bili mojstri hipnotično melodičnih refrenov in tudi tokrat v tem segmentu dosežejo čisto zmago, medtem ko čudovito atmosfero še dodatno obogati Collinsova solaža na saksofonu. Zanimivi art/melodično rockovski hibrid "Dancing On a High Wire" na katerem se vokalno izkaže Colin Blunstone je podkrepljen z melodramatičnimi bluesovskimi kitarskimi pasažami in rožljajočo bas linijo v režiji Davida Patona.
"You Don't Believe" je bil manjši hit, kar ni nobeno presenečenje, saj vsebuje vse potrebne sestavine za AOR uspešnico; izpostavljene, melodične sintetizatorske linije in energično kombinacijo kitarskih fraz, pospremljenih z epskim refrenom. Ta skladba se je originalno prvič pojavila na izdaji "The Best of the Alan Parsons Project", leto kasneje. Dramatični inštrumental "Pipeline" je ponesen na valovih jazzovske melanholike Collinsovega saksofona in mogočnih orkestralnih aranžmajev v izvedbi filharmoničnega orkestra. Po tradiciji naslovna (in hkrati zaključna skladba) vsebuje Woolfsonov vokal in melodramatične orkestralne aranžmaje. Baladeskni uvodni del se v nadaljevanju prelevi v prog rockovsko naravnano inštrumentalno sekcijo, ki pa traja prekratko, da bi se jo lahko uvrstilo med kompleksnejše trenutke v povesti skupine. Ne glede na to intenzivna atmosfera poskrbi za zmagoslaven in skorajda svečan zaključek albuma.
"Ammonia Avenue" je nadvse spodoben naslednik legendarnega "Eye in the Sky". The Alan Parsons Project je dokončno ustoličil med najbolj kvalitetnimi in uspešnimi rockovskimi zasedbami osemdesetih, čeprav se do danes ni uspel znebiti predhodnikove dolge sence. Najbolj važno je, da je skozi celoten album moč občutiti ambicioznost in ustvarjalni žar, ki je tedaj še vedno tlel v obeh poglavarjih skupine. Z njim so se resda še za en korak bolj iz prog rocka zabredli v pop rockovske vode, a so tovrstno slogovno tranzicijo izpeljali izjemno uspešno in so s tega vidika še vedno zgled za marsikatere druge skupine. Alan, Eric ter njuna spremljevalna tovarišija so za seboj zapustili še en klasičen album, ki v sebi združuje najboljše prvine prog rocka in AOR-a in kot tak ne bi smel manjkati v zbirki ljubiteljev obeh omenjenih žanrov.
na vrh