Kaj poreči o eni najbolj obetavnih skupin, kar jih je dalo gibanje imenovano New Wave of British Heavy Metal v začetku osemdesetih? Dobro je da jih še imamo, čeprav je v današnji ekipi le en originalni član, kitarist Robb Weir. Skupina, ki šteje za svoje ponovno rojstvo leto 2000, je potrebovala kar 12. let, da izda še tretji studijski album (skupno deveti), ki se to pot imenuje »Ambush«. Ta prinaša glede na kanček »ležerni«, hardrockovsko naravnan predhodnik »Animal Instinct« (2008) znova nekaj več prvin tipične otoške heavy metal strupenosti.
Za Tygers Of Pan Tang je bilo vselej značilno navdihovanje nad heavy rock in hard rock zasedbami sedemdesetih, v zgodnjem obdobju ni bila izključena niti sapica punkovske neotesanosti, ki se je prenesla pravzaprav na celotni NWOBHM.
»Ambush« ponuja glede na predhodnik »Animal Instinct« splošni občutek hitrejšega in bolj ostrega albuma! Ker pa so se Tygers of Pan Tang vselej radi spogledovali z rock 'n' rollom, pa izmed sodobnikov iz vrst NWOBHM, še vedno občasno povlečejo na zgodnje Saxon tudi na novem albumu. Na »Ambush« počnejo današnji Tygers of Pan Tang tisto, kar zmorejo in znajo najboljše. Znova jezdijo na premisi skladb, ki štrle z eno nogo v heavy rocku (Rock & Roll Dream, Man on Fire, Hey Suzie!), ob tem pa dodajajo na novem albumu precej več plina na hitrostni stopalki, kot na predhodniku, kar rezultira v doziranju izdelka z več ostrine. Otvoritvena Keeping Me Alive bi s svojo vodilno frazo brez težav lahko kaj hitro našla mesto na kateremkoli albumu skupine zgodnjih osemdesetih. Jakopo Meille, vokalist italijanskega porekla, dejstvuje v rabi angleščine nadvse korektno (Weir ga zagotovo ne bi sprejel v TOPT vrste v kolikor temu ne bi bilo tako), obenem pa njegov vokal še vedno rad potegne na Roberta Planta (v eri osemdesetih) ali Jacka Russella (Great White), je pa ta občutek glede na bolj mračno atmosfero, to pot dobro zamaskiran.
»Ambush« je sicer bolj korektno zbližan z mračnjaško »ezoteriko« davnega NWOBHM sveta, vendar v tem ni tako prepričljiv, kot leta 2001 izdani povratniški album »Mystical«, kar pa ne pomeni da je slučajno slab album. Časi se spreminjajo in krivično bi bilo do skupine zahtevati »repliko« albuma »Spellbound«. Produkcija? Chris Tsangerides. Dovolj besed. Če kdo ve in razume energijo tovrstnih skupn, je to prav človek, ki je v tistem času sam bil del NWOBHM gibanja s svojo skupino More. Prav zavoljo Tsangeridesovih studijskih »zvijač« deluje album znova bliže osemdesetim. Evocira mračnjaški drama teater poln pogube in okulta, nekaj kar je energetska vibracija metal bendov gibanja NWOVHM dobesedno zahtevala, saj je ta zaščitni znak, soustvarjal njeno unikatnost. Weir ni pozabil kovati dobrih kitarskih fraz. Bend kupčuje z izrednimi izkušnjami pri komponiranju in četudi skladba sama po sebi ne prinaša v kitici prav nič posebnega, jo v nadaljevanju povleče s povprečja odličen refren (Hey Suzie!, Play to Win). Seveda pa so skladbe Keeping Me Alive, She, One of a King, These Eyes, pravi paradni konji s katerim vzdržujejo Tygers of Pan Tang čvrsto vez s prvo polovico osemdesetih, kar dela ta album vsekakor privlačen.
na vrh