Uroš Planinc je še en čarovnik instrumentalne igre, njegova specialiteta pa ostaja vsekakor še vedno izpiljena tehnika kitarske igre, v kateri ta precizni in v zaznavanju glasbene informacije večplastno stesani glasbenik preveva lep kos zgledovanj po kitarski šoli Joea Satrianija. No v zadnjem času pa tudi po velikanih blues glasbe. To pa izkazuje seveda tudi novi album.
Novi album, torej drugi po vrsti v triletnem presledku, ki so pretekla po izdaji prvenca »Uroš Planinc Group« (2010), dodatno poglablja občutek, da je poleg Uroša - ta sicer ostaja absolutno izpostavljen v točkah gorišča izpovedi albuma, na albumu vloga skupine, kot celote, v glasebno izraznem značaju vse bolj pomembna. Izrazni pomen učinka skupine, kot celote, je približan pomenu kitare, kot elementarnega gradnika, glasbene izpovedi Uroša Planinca, ki pa seveda ostaja pri vsej stvari seveda nosilni instrument glasbene izpovedi. Občutek, da je na albumu prisotna skupna, kot enovito glasbeno telo je na »Alternative Ego« torej dodatno intenzificiran in poglobljen glede na prvenec. Na to namiguje sama produkcija, ki je živa, dinamična, topla, v barvanju gradnikov izredno lepo kontrastirana. Zvok je aktiven in silno prožen v reakcijah komunikacije instrumentalistov. Čutiš učinkovanje kemičnih vezi med glasbeniki ekipe!
»Alternative Ego« je album, na katerem se Uroš, sicer še vedno zelo rad spogleduje z mnogoterimi žanrskim oblikami glasbe, pa vendar je težišče nagnjeno v smer značaja blues glasbe. Otvoritvena šegava booge blues zgibanka Burning Fields nosi klasično blues rock šablono, v kateri si podajata gorišče solističnih eskapad kitara in klaviature. V intenzificiranju solo duelov dosega skladba izhodni krešendo. Vodilni motivi, na katerem ležijo solo improvizacije, ne prinašajo glasbene revolucija. Že takoj druga točka Megalodon pa potrdi, da je Uroš učne urice osvajanja šeststrunske kitarske terminologije prebil ob poslušanju del Joea Satrianjija. Izdelan vodilni motiv, ki je učinkovito vtkan v zaveso Hammond like zvoka klaviatur. Skladba se razvija skozi ušesom okusno učinkovito nizanje zvočnih krajin in razpoloženjskih stanj ter velja za eno boljših kompozicij albuma, kjer se avtorski talenti Uroša Planinca posebej smelo zaiskrijo.
Tretja skladba Ne morem več je poizkus implementacije ženske vokalne figure v aranžma skladbe. Skladba dobiva v soul blues pričeski primesi radiu prijazne pop popevke. Glede na močan osebni dosje glasbene filozofije Uroša Planica, ki ga v skalovitem odmerku nosi gravura instrumentalnih skladb, razbija ta skladba na poziciji št. 3 integriteto albumu in bi jo zategadelj bilo mnogo bolj smiselno vključiti povsem na rep albuma!
Žanrsko razgibanost albuma nadgrajuje Dry Sufing v nadaljevanju! Kdor bežno pozna repertoar legendarnih The Shadows, ali si je zavrtel kdaj glasbeno podlago za film Pupl Fiction, se bo tu hipoma znašel doma. Zabavna točka, čeprav ne vzbuja še neslišanih posebnosti. Midnight Rain je zanimiva kombinacija bluesa in klasičnih smernic hard rocka, v katerem Uroš v solo eskapadah imenitno združuje smernice neoklasicizma z bluesovsko retoriko. Pospešeni rocker!
Emocije bruhnejo v strastno erotogeni intenziteti, ko se dokopljemo na sredini do sanjavo mistično zazrtega blues valcerja Millenium. Znova je z nami izreden kemični dialog med klaviaturami in čutnim ekspozejem Uroševe kitarske igre. Melanholija! To pa ni vse! Skladba se razvija v svojem drugem delu pospešeno rockovsko, kar jo zbližuje s sporočilom skladbe Midnight Rain. Alone In The Club je intimno zazrti upočasnjeni rhythm N' blues komad, kjer si daje skupina duška nad sladostrastji našobljeno obteženih improvizacij na temelju blues glasbe. Še ena točka, ki poleg Dry Surfging in Ne morem več absolutno odstopa na albumu pa je norčava country ježa v skladbi Southern Comfort (»Južnjaška ležernost«). Gre za odo posvečena bližnjemu spogledovanju s tistim znanim sladkim viskijem, katerega vzdržljivost steklenic je nekoč davno tega izdatno preizkušala Janis Joplin na betici Jima Morrisona. Točka, ki znova ne ponuja posebno razburljivih idejnih rešitev v smislu avtorske pronicljivosti, pa vendar točka, ki nosi pomembno funkcijo v dvigovanju dinamičnega razvoja dogodkov na albumu. »Hendirxizem« na albumu imenovan Space Orgasms je Urošev mali osebni »Little Wing«, ki reflektira glasbenikovo fascinacijo nad pionirstvom lika in dela znanega uporabnika »levosučne« Fender Stratocaster kitare. Chain Conveyor, kot zaključna točka albuma dostavi še eno hard rcokvsko instrumentalno jurišnico, v kateri se podobno, kot v točkah Megalodon, Midnight Rain, Millenium, bohoti izjemna spretnost Uroševih kitarskih vragolij.
Album »Alternative Ego« poglablja kemično učinkovanje vezi med gradniki skupine. Je izjemno lep in avtorsko iskren ter v smislu aranžiranja visoko profiliran izdelek, na katerem Uroš s kompanijo poglablja svojo glasbeno vizijo instrumentalnega rock kvarteta, ki mu poveljujejo seveda njegove rokodelske spretnosti kitarske igre. Deluje organsko dodatno požlahtnjeno glede na sicer sila ambiciozni in slikoviti albumski prvenec, obenem pa dokazuje, da se je v zadnjem času Uroš znova navdušil nad odkrivanjem moči ekspresije občutij, ki jih ponujajo prvine blues glasbe, kar tudi predstavlja dobršen del izpovedi novega albuma.
Prav tu leži manjša hiba. V predvidljivih šablonah nosilnih motivov ekipa ne razvije tistih bistvenih karakteristik lastne avtentične avtorske karizme, kar rojeva občutek, da zapada album na posameznih točkah k občutju generičnosti. V tem oziru je prvenec »Uroš Planinc Group« izrazil več idejno zanimivih glasbenih figur in razburljivih zgodb eksperimentalnega glasbenega avanturizma, glede na njegov v aranžiranju sicer kompaktnejši naslednik. Bluesovsko podkovani »Alternative Ego«.
»Aternative Ego« je zelo, zelo lep izdelek, kjer se interpretacija točk znova šibi od učinkovitega podajanja občutij skozi instrumentalno igro in kjer se na moč učinkovito izraža izredna kemija in kompaktnost skupine, kot enovito učinkujočega telesa. Prav slednja ugotovitev pa namiguje na to, da se skupino Uroš Planinc Group obvezno posluša na njenih živih koncertnih nastopih! Skupina si je na albumu "Alternative Ego" dala duška, izipregla iz vseh zavor in skladbe odigrala v studiu z izjemno intenziteto izvedbene kompaktnosti, ki združuje strat, eksplozivnost in pretanjenost (subtilnost). In to je njen zmagoviti poker asov!
na vrh