Zasedba Tesseract je s prvim albumom One (2011) dobro opozorila, da so novodobne progresivne oz. t.i. djent zasedbe, ki častijo Meshuggah, prisotne tudi na stari celini. Ameriške skupine so djent povezovale predvsem z metalcorom in deathcorom, a Tesseract so pristopili precej drugače. Ta drugačen pristop se je kazal že v skupini Fellsilent, v kateri je preigraval trenutni Tesseract kitarist, Acle Kahney.
Tesseract so v zadnjih letih imeli predvsem težavo z vokalisti. Tokratni vokalist Ashe O'Hara je že peti vokalist, ki je kot prvo moral dokazati, da je lahko stopil v čevlje bivšega pevca Daniela Tompkinsa (Skyharbor), s katerim so se Tesseract po svoje opredelili.
Altered State sicer nadaljuje godbo prvenca One s tem, da je Altered State mišljen kot konceptualni album, ki je razdeljen na štiri dele: Of Matter, Of Mind, Of Reality, Of Energy. Altered State se prične počasi s skladbo Of Matter – Proxy, v kateri je prisoten nežen vokal in hipnotična kitara. Poslušalcu pa je že pred distorziranimi deli dano v vednost, da skupina ponovno gradi na močni atmosferi, ki se dopolnjuje skorajda s tipično djent godbo. Če skupina ne streže s kompleksnimi ritmi, udarnostjo, groovom, se pojavijo umirjene pasaže, pravzaprav ambientalni suspenzi. Recept ni podoben Periphery, ki so bolj naravnani na izstopajoče refrene ter soliranje. Tesseract pokažejo v Of Matter, ki zajema skladbe Proxy, Retrospect in Resist, da so dokaj nekonvencionalna skupina, ki stalno preseneča na podlagi samih struktur. Skozi cel album dokazujejo, da skladbe niso bile na silo narejene, temveč jih odlikuje konkretna dodelanost.
Of Mind, ki je sestavljen iz skladb Nocturne in Exiled, predstavlja malce drugačno sliko izdelka. Nocturne, ki je bil predstavljen kot prva skladba z novim vokalistom daje občutek repetitivnosti zaradi preveč ponavljajočih kitar. Skladbo rešujejo ponovno umirjeni predeli ter ritem sekcija, ki je nedvomno dinamična. V skladbi Exile se zadeva boljše odvija z bolj nepredvidljivimi predeli.
Na čase sam album deluje malce preveč razvlečen in brez pravih idej. Zasanjani ambientalni deli sicer dosežejo atmosferični učinek, a ko so te deli predolgi, se tudi ta učinek rahlo izgubi. Za razliko od prvenca One temu albumu primanjkuje agresivnosti. Vokal je namreč vseskozi speven, kakega kričanja pa ni moč slišati. A s tem so Tesseract definirali album. Sam vokal O'Hare ne zna prav vsakemu ustrezati. Kot prvo je preveč nežen, linije so počasne in malce predvidljive. Kot drugo pa ni pretiranih izrazitih poudarkov v samih linijah. A vokal niti ne poda bistva izdelku. Tesseract so inštrumentalno več kot na nivoju. Kitare sicer kaj pretirano novega ne pokažejo, vendar tu je treba opozoriti, da je desna roka kitarskega dvojca Kahneyja in Monteitha izredno natančna. Sama ritem sekcija pa je več kot dobra. Bas kitara Amosa Williamsa se sliši, ima svoje linije, posebej izstopa pa uporaba slap tehnike. Boben pa je poglavje zase. Bobnar Jay Postones je nedvomno močan člen. Njegov smisel za ritme je izjemen. Vsekakor gre tu za izkušenega človeka, ki se verjetno učil po Tomasu Haaketu (Meshuggah) ter Gavinu Harrisonu (Porcupine Tree).
Pozitivna lastnost je, da so Tesseract le skušali vpeljati nekaj novega. V skladbi Of Reality je prisoten predel z elektroniko, kar je sicer pri djent skupinah pogost pojav, a tudi sami Tesseract so elektroniko odlično integrirali, tako da bi jo lahko v prihodnje uporabljali še več. V inštrumentalni skladbi Of Reality – Calabi-Yau pa je prisoten tudi saksofon, kar v djentu ravno ni vsakdanja praksa. Saksofon se pojavi tudi v zaključku izdelka, v skladbi Of Energy – Embers, s čimer dobi zaključek albuma tisto piko na i.
Tesseract v drugo niso razočarali. Vsi štirje deli albuma se dopolnjujejo v smiselno celoto. Vsekakor skupini še ni zmanjkalo idej, le v naslednje bodo morali malce dodelati določene segmente kljub dejstvu, da je sam album produkcijsko na zelo visokem nivoju. Na koncu je treba le poudariti, da je skupina naredila drugačen album od prvenca. Držijo se svojega stila, a ni zaznati, da bi se vzorci pretirano ponavljali.

na vrh