»ALT« je najnovejši projekt angleških progresivno rockovskih legend Van Der Graaf Generator, ki je izšel že eno leto po izidu mojstrovine »A Grounding in Numbers« (2011), kar je marsikaterega privrženca popolnoma presenetilo, saj ti že od konca sedemdesetih niso vajeni, da bi njihovi ljubljenci vsako naslednjo leto izdali nov studijski dosežek. No, »ALT« je vse prej kot običajen Van Der Graaf Generator album, saj gre za skupek improvizacij, katere so bile posnete med vmesnimi studijskimi zvokovnimi kontrolami in velikokrat mejijo na Musique Concrete kar bo všeč vsem ljubiteljem vseh avantgardnih form. Po besedah legendarnega pevca, skladatelja, kitarista in igralca klavirja Petra Hammilla za katerega je to prvi VDGG projekt na katerem ni prispeval vokalov, kar je pred izidom albuma prav tako šokiralo številne privržence, je bila večina glasbe na »ALT« ustvarjena, medtem ko člani zasedbe niso bili zares osredotočeni na kompozicijsko formo oziroma medtem, ko je bila dejavna zgolj leva polovica njihovega kolektivnega možgana.
Ravno zato je potrebno izključno inštrumentalni »ALT« obravnavati v luči teh Hammillovih besed in ne kot regularni, običajni VDGG album, saj je v prvi vrsti namenjen dolgoletnim privržencem, ki bodo znali na njem najti številne navdušujoče trenutke, katerih ne manjka od začetka do konca albuma pa naj bodo avantgardne improvizacije ob prvem poslušanju še tako zapletene. Slednje sčasoma postanejo skorajda nesramno nalezljive kar se tiče kreiranja izjemnega vzdušja. Legendarnemu triu se večkrat posreči ustvariti tisti specifični mračni in kaotični VDGG ambient, sicer pa prevladujejo njihove na daleč prepoznavne inštrumentalistične finese, ki bodo marsikoga med poslušanjem neizmerno zabavale. Ob tem je potrebno omeniti da »ALT« ni prvi improvizacijski projekt v njihovi zgodovini, saj so že na drugi polovici oziroma drugem disku albuma »Present« (2005), katerega so posneli še z legendarnim pihalistom Davidom Jacksonom v postavi, uvrstili vrsto bolj ali manj zahtevnih avantgardno zasoljenih improvizacij. V primerjavi s slednjimi so kreacije na »ALT« precej bolj 'svobodne', ambientalno manj mračne pa tudi nekoliko manj zahtevne za poslušanje. Predvsem pa je zaznati več vmesnih trenutkov popolne individualne improvizacijske svobode za vsakega izmed treh članov.
Uvodni »Earlybird« je popoln primerek Musique Concrete, ki nekoliko spominja na zgodnje eksperimente Franka Zappe in Mothers Of Invention pa tudi na Pink Floyd iz njihove »Ummagumma« (1969) avantgardno-psihadelične faze. Živahno žvrgolenje ptičev je prežeto s čedalje bolj intenzivnim oglašanjem činel v režiji bobnarja Guya Evansa pri čemer slednji znotraj popolnoma proste improvizacijske forme sčasoma dodaja še druge tolkalne elemente. Temu sledita dve čisto kratki improvizaciji. »Extractus« vsebuje nekaj duhovitih Hammillovih rifov na električni kitari, medtem ko ga v ozadju spremljajo Evansovi jazzovski manierizmi na bobnih. »Sackbutt« je popoln improvizacijski odklop, kjer vmesne raztresene bobnarske eskapade dopolnjuje skozi nekoliko razglašen efekt potegnjena električna kitara, medtem ko vse skupaj spremlja doneča plast orgel v izvedbi Hugha Bantona.
»Colossus« je po drugi strani daljša stvaritev z izrazito mračnim in napetim vzdušjem, kakršno se ponavadi povezuje z VDGG. Tovrsten srhljivi ambient ustvarijo z razlomljenimi improvizacijami na tolkalih, ropotajočim zvokom bobnov, disonantnimi efekti na kitari, razdraženimi bas linijami in prihuljenim zvokom orgel. »Batty Loop« je kratka Evansova eskapada na tolkalih, medtem ko ga spremlja razdražena kitarska improvizacija. »Splendid« zaznamuje tradicionalen VDGG orglarski zvok, kateri je popolnoma specifičen za Bantonovo tehniko, medtem ko mu družbo delajo Evansovi razvejani krošeji po bobnarski postavitvi. Na »Repeat After Me« je v ospredju nežna in melodično zasoljena improvizatorika na Hammillovem klavirju, kar pomeni, da gre za ambientalno izjemno blago in sproščujoče delo ob katerem bi se odlično podal njegov vokal. Sčasoma se znotraj krhkih klavirskih improvizacij vključi še Evansovo jazzovsko obdelovanje činel, kar še poglobi hipnotično vzdušje.
»Elsewhere« predstavlja popoln ambientalen kontrast, saj gre za precej kaotičen improvizacijski kolaž, katerega tvorijo ponoreli, disonantni kitarski efekti, divje bobnarske eskapade in sramežljivi orglarski okruški kar v kombinaciji ustvarja tesnobno vzdušje nekakšne nočne more. »Here's One I Made Earlier« je prepojen s Hammilovimi jeznoritimi improvizacijskimi kapricami na električni kitari, katere so združene z disonantnimi efekti, kar povzroči nekoliko klavstrofobično vzdušje. Jazzovsko naravnani »Midnite Or So«, kjer zavlada pristen ambient večernega bara, je prepojen s toplim zvokom Bantonovih orglarskih improvizacij, medtem ko mu družbo dela Evansova vselej navdušujoča bobnarska kombinatorika. »D'Accord« je zopet popoln kontrast glede na predhodnika, saj ima atmosfero nekakšne psihadelične grozljivke, kar je posledica Hammillovih skozi disonantne efekte potegnjenih kitarskih akordov.
»Mackerel Ate Them« je precej kaotičen improvizacijski vrtiljak, kjer kraljujejo nori kitarski efekti in divji prehodi po činelah ob čemer niti ni tako nenavadno, da je trio med tem dobil ambientalno asociacijo na prehranjevalne navade požrešne skuše. »Tuesday, The Riff« je pristna VDGG improvizacijska skovanka iz najhujše postapokaliptične nočne more, kjer se zloslutno donenje orgel križa z neukročenimi rifi ob podkrepitvi zblaznelih bobnarskih prehodov. Zaključni »Dronus« je z več kot desetimi minutami najdaljša improvizacija na »ALT« in predstavlja globok spust v temačne ambientalne blodnjake Musique Concrete, kjer vladajo disonantni efekti in nepredvidljive tolkalne improvizacije s pomočjo katerih se ustvarja vzdušje ultimativne turobnosti in tesnobnosti. Vse skupaj spominja na glasbeno podlago za kakšen postapokaliptičen znanstveno-fantastičen film.
Projekt »ALT« je ultimativni improvizacijski odklop, kateri je v prvi vrsti namenjen vsem dolgoletnim privržencem tega legendarnega progresivno rockovskega tria. Slednji so od nekdaj dojemljivi za podobne, popolnoma nepredvidljive zvočne eksperimente teh neprekosljivih mojstrov ambientalne postapokalipse, ki so v 21. stoletju ena sila redkih pionirskih prog rock zasedb, katera še vedno snuje vznemirljivo glasbo. Ti privrženci bodo znali upoštevati dejstvo, da ne gre za 'konvencionalen' VDGG album, temveč za projekt, ki je nastal iz čiste zabave, ko so gospodje Hammill, Banton in Evans med snemanjem poglobljenih kompozicij v studiu namenili nekaj minut prostemu toku 'nezavednega' v kolektivnemu možganu. Vsi tisti, ki se ne morejo sprijazniti z odsotnostjo Hammillovega karizmatičnega vokala pa naj si, medtem ko se ob za dobro ambientalno zabavo in doživetje vedno primernem poslušanju »ALT« čaka na 'regularen' VDGG album, večkrat zavrtijo njegov odlični aktualni solo album »Consequences«.
na vrh