Moonspell so Portugalski simfonični black metalci, ki letos beležijo 20. obletnico obstoja. Za skupino je bilo vselej značilno to, da je skozi svoje studijske dosežke raziskovala in izzivala svoj artistično razvojni domet. Težko je pri Moonspell govoriti, da se jih drži strogo le metal. V osnovi da! Moonspell izhajajo iz black metala, tega se odločno in jasno drži tudi novo delo skupine, a v njihovem izrazoslovju je mogoče najti še cel kup drugih žanrskh odtenkov, kot so dark, gothic, svetovna glasba,… Od začetne naivnosti do oblikovanja v velike mojstre svoje metalske veščine.
Album »Night Eternal« iz leta 2008 je prinesel za Moonspell enega najbolj zrelih izdelkov kariere, lahko rečemo najtrših, najbolj mračnih, obenem pa v smislu oblikovanja kompozicij, najbolj dovršenih albumov. »Art simfonični black metal a la Moonspell« - prepoznavna izrazna drža. Če je ta album združeval ekstremno, a melodično popadljivo agresijo Moonspellovskega black metala v večinskem deležu albuma, ne skrivajoč velikega napredka v aranžerskih rešitvah, razgibavanja osnove black metalske forme in »odklonoma«, kot sta Scoripon Flower in Dreamless v vode sanjavih, ambientalnih, a nalezljivih, z elementom »gotskega« prežetih melodij, se je skupina to pot odločila za zelo zanimivo potezo.
Očitno fantom na polno bliska v glavah in kar kipijo od idej. »Night Eternal« je nakazal, da je zasedba našla nov kreativni zagon, a da bo v naslednji studijski potezi izdala hkrati kar dva albuma, tega ni predvideval nihče. Tisto kar združuje prejšnji album na enem ploščku, so Moonspell po novem ločili na dva ploščka. Dva albuma. Prvi je »Alpha Noir«, drugi »Omega White«. In slednjega dobite le v limitirani dvojni CD izdaji. Zato je obvezen nakup le te. En album brez drugega ne gre. Vibracijsko sta namreč zraščena kot hudičevsko/angelska dvojčka naslovnice »Bonded In Blood«, sicer kultne thrash metal klasike zasedbe Exodus.
Prvi je album, povsem prečiščen vplivov, ki so jih v svoj metal bolj ali manj posrečeno Moonspell vpenjali skozi kariero. »Alpha Noir« je brezmejno nabrušen, kataklizmično povampirjeno sproduciran, gromoglasni simfonični black metal testament, kamor ne sodijo predpone, vzgibi in žanrski odkloni ambiental, gothic, dark, rock, niti programsko vzorčenje in tako dalje. Vsekakor pa »Alpha Noir« ob vsej na moč všečni in zaželeni brutaliziranosti, ne skriva »portugalskega« etno sentimenta, kot je to denimo v srednjem prehodnem delu melosa skladbe Grandstand, ali v delni rabi portugalščine, mojstrsko integrirani znotraj fantastične in zagotovo najmočnejše točke albuma »Alpha Noir« imenovane Em Nome Do Medo.
»Alpha Noir« je nadaljevanje razvojne točke Moonspellovske black metal obrti, določene s prejšnjim albumom. V štirih letih je zasedbi uspelo spraviti skupaj skladbe izjemno dovršenih aranžmajev. Skladbe, ki vsaka zase, kot zaključena celota večje celote (albuma), posedujejo izjemen izrazni karakter, recimo kar art karizmo. Ribeirov vokal je vampirsko sproduciran! Ko udari vokal v uvodni Axis Mundi, je občutek, kot bi se povzpel iz pekla na nebo sam zbor peklenščkov, ki drobijo svet v pepel in prah. Brez milostno, povsod sta le srd in besnilo. Album se prične odpirati skozi odločno diktiran ritem bombastično sproduciranih bobnov, polagoma pa se mu pridružuje namerno disonantno škripanje kitar iz vseh strani, do nenadne združitve v poln motivski fokus in »Alpha Noir« udari od tu dalje v polnem razmahu. Tako ustvarjena bombastika v vzdušju ne popušča do zadnjega trenutka albuma. Zadnja Sine Missione je instrumentalni simfonični black metalski testament, ki zaključi »Alpha Noir«.
Moonspellom je uspel nabor markantnih kitarskih fraz, ki dosegajo izrazni maksimum. Preko njih je mnogokrat položeno peklensko hitro enoglasno trzanje kitarskih ornamentov, dinamiko pa zasedba dosega v skladu z že ustaljenimi metodami black metala tudi tako, da dozira posamezne pasaže z večjo in manjšo mero simfoničnosti (klaviature v vlogi orkestralnih aranžmajev). Vse to ne gradi le bombastike, pač pa z riffovsko agresijo in ekstremnim Fernandovim grčanjem dodatno razgalja vso srdito vampirijo tega albuma. Druga kitica v naslovni skladbi Alpha Noir nakaže v Ribeirovem vokalu, kaj nas čaka na »Omega White« glede izraznosti in atmosferičnosti dodatnega (sestrskega) albuma, saj odpoje verze gotsko (čisto, niže intonirano, v falsetu). Vse vokalne skladbe na »Alpha Noir« kar tekmujejo med seboj, katera bo kateri prevzela primat pozornosti, tako izdelano in dovršeno karizmo posedujejo v komponiranju in zvoku. Favoriti so vaša izbira. Gre za album, ki poslušalcu ne pusti dihati!
Produkcija dosega maksimalni iztržek. Kontrastiranje gradnikov osnovne zvočne kulture, kot že omenjenih dodatkov (orkestralni aranžmaji, eho voluminozni učinek, ki poglablja Fernandovo strupeno grčanje,…) je optimalno. In Moonspellovski black metal bljuje strelivo, ki ne izprazni svojih šaržerjev.
Drugi album »Omega White« je popolno nasprotje in kot tak jasno izkazuje to, da so Moonspell artistično že tako zreli, prekaljeni in zrutinirani kot glasbeniki, pa tudi tako zelo odprtih glav, da se človek ne bi čudil, v kolikor bi se v prihodnje metalu povsem odpovedali in presedlali v najbolj bizarne oblike ustvarjanja svoje glasbe vezane na žanre, ki nimajo veze z metalom. No, za »Omega White« je treba reči, da leži resnica nekje vmes, a ravno njegova eksperimentalna plat izkazuje, da se v talentih članov skupine skriva veliko več, kot je (le) metal.
Kljub temu, da je drugačna zgodba kot »Alpha Noir«, se ga drži lep delež metalske trdote, ki pa zaradi drugačnega aranžerskega okolja pridobiva tudi na power metalski komponenti, vsa reč pa je prežeta v prvi vrsti občutno z vzgibi gothic metala, na površje celo bode namerna manipulacija s programskim vzorčenjem, vzgibi industriala. Ribeirov vokal postane gotski, nizko intoniran, skoraj šepetav, vsa reč občasno zelo zadiši na trike pokojnih Type O Negative (skladba New Tears Eve je posvečena njihovemu preminulemu pevcu Petru Steele-u). V Incantatrix vodi kitico kar klasični klavir, skupina vzpostavi enkraten kontrast graduiranega stopnjevanja dražljive mračne a bombastične atmosfere iz kitice v melodično popadljivi refren. Skladba rojena za večkratno rotacijo na hit lestvicah! »Omega White« je torej nadaljevanje zgodbe skladb Scorpion Flower in Dreamless iz albuma »Night Eternal«.
»Alpha Noir« in »Omega White« v enem kosu, je nov razvojni mejnik Moonspell evolucije, ki ga bo morala skupina znati preseči z zorenjem v prihodnosti. Je namreč najbolj hrupen, najbolj mračen in najbolj poguben album v povesti skupine (Alpha Noir), za Omega White pa lahko rečemo celo to, da je enkraten dodatni sestrski album, kakršnega skupina v še ni posnela. V teh dokumentnih boleče sladkih brezmejnih strasti hedonizma Sodome in Gomore, ki jo prinaša novi Moonspell izdelek, boste krvaveli iz ušes še zelo dolgo (»Alpha Noir«), obenem pa v carstvu ledenih kock hladili ušesa z, v popolno igro senc ovitim, mojstrsko-eksperimentalnim albumom »Omega White«.
Zakaj obstaja »Alpha Noir« izdaja albuma tudi brez sestrske »Omega White«? Verjetno leži v vzrok v tem, da bi tak dvojni albumski paket motil zlasti del baze Moonspell fanov, ki prisegajo na black metalske korenine skupine in bi jih »pretirano« eksperimentiranje z zvokom lahko odvrnilo od le te. Tisti, ki želite priti zadevi do dna, pa si omislite obvezno dvojno količinsko omejeno verzijo izdaje »Alpha Noir/Omega White«!
Glede na vse to, na izkazan izreden nivo ustvarjalne pronicljivosti, bitja src v ekipi na isti valovni dolžini v strogem fokusu za dosego in realizacijo enakega cilja, je prihodnost za Moonspell nedvomno v artističnem smislu na moč obetavna, saj ohranja skupina atribut samoizzivalnosti, ki ji odpira razvojna vrata mnogim žanrskim usmeritvam naproti. Prav zanimivo bo spremljati, s čim zasoljeni black metal nam lahko ti odlični portugalski glasbeni veljaki »grde branže« še servirajo v prihodnje.
»Alpha Noir/Omega White« je izjemno prefinjen dosežek ustvarjen pod taktirko filigranskega perfekcionizma. Če želite biti v enem kosu celovito prežarčeni in prebutani (»Alpha Noir«) ter nato še zaledenelo post-orgazmično omamljeni (»Omega White«), morate uživati dvojno izdajo (oba albuma enega za drugim). Novi dosežek Moonspell je nedvomno eden najboljših studijskih del izdanih v letošnjem letu na polju metal izdaj, in to v svetovnem oziru.
na vrh