Progresivno rockovski velmožje, ki so se leta 1981 združili v superzvezdniški zasedbi Asia, si niso niti v najbolj divjih sanjah predstavljali, da bodo s svojim istoimenskim prvencem postali ena izmed najbolj vročih stadionskih atrakcij prve polovice osemdesetih. Originalna Asia zasedba, sestavljena iz pevskega in bas kitarskega slaboritneža Johna Wettona (ex-King Crimson, Uriah Heep, UK, itd), muhastega kitarskega pridigarja Stevea Howea (ex-Yes), bobnarskega šampiona Carla Palmerja (ex-ELP) in klaviaturskega čarodeja Geoffa Downesa (ex-Yes, The Buggles), je navduševala ljubitelje radijskim valovom prijaznega melodičnega rocka ter jezila tiste zaprisežene prog puriste, kateri so jih obtožili, da so prodali artistično samobitnost na račun šelesta zelencev. Razžaljenih ptičev tožbe so bile v marsičem upravičene, saj so Asia v nasprotju z visoko profiliranim prog rockovskim renomejem posameznih članov ponujali kompakten in visoko melodičen AOR brez kakih izdatnejših inštrumentalnih pustolovščin in občutka za lirični intelekt.
To stanje opuščanja prog rockovske dediščine se je z "Alpha" samo še poglobilo. Njihov zvok je v primerjavi s prvencem zaznavno izgubil na inštrumentalni prožnosti in pustolovstvu ter postal še bližje pop rocku po ameriškem receptu s preprostimi ritmi, ultra melodičnimi refreni in pompoznimi motivi. Za premik k še večji zvokovni komercializaciji sta bila odgovorna Wetton in Downes, katera sta prevzela primat osrednjih skladateljev, kar je povzročilo prve razpoke znotraj kolektiva. Na račun njunih pop rockovskih podvigov je najbolj utrpela Howeova kitara, katera je v produkciji postala namerno nekoliko zamazana in ji je bilo v primerjavi s prvencem namenjeno precej manj prostora za solistična manevriranja. Stari jazzer se je upravičeno počutil prevaranega, zato ne preseneča, da se je nedolgo po izidu albuma odločil pripraviti potovalne kovčke. Podobno velja tudi za Palmerjeve bobne, kateri pogostokrat zvenijo utesnjeno in ne dosegajo običajne pompoznosti. Po drugi strani je zvok sintetizatorjev v produkciji, v skladu s tedanjimi pop rockovskimi trendi, postal še dominantnejši, medtem ko je odlično Wettonovo petje, ki tokrat igra centralno vlogo, najmočnejša plat tega solidnega, a nevznemirljivega melodično rockovskega albuma.
V kolikor se album oceni s strogega AOR vidika ter se ga vzame kot svojevrstno pašo za možgane, ki po najboljšem scenariju spada v avto-radio predvajalnik ob nepogrešljivem prežvekovanju žvečilke in uporabi stopalke za plin, jo "Alpha" odnese kot povsem spodoben melodično rockovski album s kopico posrečenih srce parajočih power balad in pompoznih antemov, katere družijo klasična AOR besedila o strtih srcih in moralnih (kakopak moških) zmagovalcih v večnih ljubezenskih spletkah. V smislu polnovredne integritete vseh članov banda in doseganja njihovih siceršnjih inštrumentalnih zmožnosti je "Alpha" nedvomno korak nazaj, a mu po drugi strani ni moč očitati pomanjkanja lepega števila nalezljivih melodij in izdatne mere zvočne subtilnosti.
Wettonov se v običajni vlogi neutolažljivega posestnika zlomljenega srca na izvrsten način predstavi že na uvodni power baladi "Don't Cry", sicer hit singlom in najbolj znani skladbi z "Alpha", katera je očiten poskus stvaritve naslednika njihovega največjega hita "Heat of the Moment", čeprav ne dosega njegove kakovostne stopnje, saj izrazito melanholični refren še zdaleč ni tako nalezljiv. Ta AOR standard je ob izidu spremljal zabaven video v katerem so člani skupine nastopali v vlogi neustrašnih pustolovcev. V besedila, ki so v svoji pocukrani premočrtnosti daleč najslabši faktor celotnega izdelka se raje ne bom poglabljal. "The Smile Has Left Your Eyes" je srce parajoča Wettonova balada v kateri možakar na prepričljiv način uporabi vse svoje čustveno izborne pevske spretnosti, medtem ko inštrumentalna spremljava s simfoničnimi aranžmaji na klaviaturah igra zgolj obrobno vlogo. Pompozno-nostalgični "Never in a Million Years" je pristni melodično rockovski biser s hipnotičnim večglasnim refrenom na katerem Howeova kitara prek odločnih rifov prvič pokaže nekaj zob, čeprav je prikazana predstava daleč pod običajnimi zmožnostmi "gospoda sove". Tudi "My Own Time (I'll Do What I Want)" je prepričljiva melodično rockovska himna z lepo uvodno melodijo na akustični kitari ter nekaterimi veličastnimi simfoničnimi okraski, znotraj katere ne manjka bodrilni večglasni refren.
Pompozni rušilec "The Heat Goes On" je pristna Asia klasika in ena izmed izstopajočih skladb na albumu, katera je zaradi pustolovske transakcije posameznih aranžmajev, Downesovih solističnih vložkov in polne zaposlenosti Palmerjevega bobnarskega nabora, zelo blizu bolj razgibanemu slogu njihovega prvenca. Visoko melodična in dramatična večglasja "zakrivijo" enega izmed njihovih najbolj prepričljivih refrenov, kateri še dolgo ne izgine iz ušes. Trdo rockovsko oplojeni "Eye to Eye" je eden izmed pogostokrat prezrtih favoritov albuma, saj vsebuje nekatere zanimive motive na sintetizatorjih in polno zaposlenost Howeove kitare, medtem ko se Wettonovo petje tudi tokrat ponaša z izdatno mero čustvenosti. "The Last to Know" je precej povprečna power balada, katero nad vodo držita odličen refren in okusni simfonični okraski.
"True Colors" je s svojo kombinacijo trdega rocka in simfonike predvsem poligon za polete Downesovih sintetizatorjev, medtem ko je borbeno razpoloženi refren nadvse učinkovit za polnjenje rezervoarjev, kadar vam primanjkuje delovne energije. "Midnight Sun" je z izjemo odlične Howeove solaže in dejstva, da je edina skladba na albumu, ki ne vsebuje "jamrajočega" besedila o strtih srcih, povsem pozabljiva stvaritev. Zaključni "Open Your Eyes" je v marsičem vrhunec albuma in s tem še ena Asia klasika, kjer naposled z vso močjo zasijejo tudi Palmerjeve bobnarske vratolomije. Atmosferične klaviature so izjemno prepričljivo položene znotraj mogočnih večglasij. Vrhunec skladbe predstavlja gladka transakcija, ko dramatičnim vokalnim harmonijam sledi preboj v izvrstno inštrumentalno sekcijo s čimer nastopi eden redkih trenutkov na albumu, ko razvpiti kolektiv izkoristi svoje siceršnje prog rockovske potenciale.
V primerjavi z odličnim prvencem je o "Alpha" moč govoriti kot o manjšem razočaranju, saj se mu pozna, da Asia kolektiv k njemu ni pristopil z vsemi razpoložljivimi močmi, kar še posebno velja za Howea in Palmerja, katera sta bila proti svoji volji odrinjena iz enakovrednega ustvarjalnega procesa. Končen rezultat je sicer soliden AOR album za dušo vseh ljubiteljev kvalitetnega melodičnega rocka, a vsi tisti, ki so po odličnem prvencu morebiti pričakovali nadgradnjo ali celo vračanje k prog rockovskim idealom so se morali krepko obrisati pod nosom, čeprav je bil premik k večji AOR komponenti nekako pričakovan. Howe, ki je bil vse bolj nezadovoljen s svojo obrobno vlogo in manjšo artistično svobodo, je bil po pričakovanju prvi, ki se je poslovil, če odštejem Wettonov bojkot vzhodnoazijske turneje, ko ga je za kratek čas nadomestil njegov pevski "bratranec" Greg Lake (ex-King Crimson, ELP). "Alpha" v primerjavi s huronskim uspehom prvenca ni bil niti približno tako uspešen in marsikdo jim je po razpadu klasične postave za vedno obrnil hrbet. Njihova nespodbudna prihodnost se je znašla na plečih Wettona in Downesa, katera sta se v naslednjih letih uveljavila v vlogi vodij skupine.
na vrh