Jeff Lynne je držal obljubo in (pre)dolgega čakanja je končno konec. »Alone in the Universe« je prvi Electric Light Orchestra studijski album po skoraj petnajstih letih kolikor jih je minilo od albuma »Zoom« (2001). Lynne, ki je sicer najbolj znan kot kitarist in pevec, je vso glasbo napisal sam in obenem tudi vse inštrumente na albumu odigral v lastni režiji. Obenem je po pričakovanju poskrbel za produkcijo, ki je, tako kot vedno v njegovem primeru, na zavidljivi ravni. Kompozicije na albumu so bolj ali manj kvalitetne, čeprav je le malo izmed njih resnično vznemirljivih, kaj šele, da bi Lynne poskusil ustvariti kakšen drzni, inovativni zvočni eksperiment. Skoraj vse po vrsti vendarle uspejo izgraditi klasično ELO atmosfero, čeprav bodo nekateri starejši privrženci gotovo pogrešali večjo vsebnost godalnih harmonij, ki so bile ključne pri njihovih največjih uspehih v sedemdesetih.
Veliko starih privržencev bo razveselila že nostalgično obarvana naslovnica z vesoljsko ladjo, pa čeprav se njihov priljubljeni band po novem imenuje Jeff Lynne's ELO, kar je bilo samo vprašanje časa odkar se je ustanovni bobnar Bev Bevan odpovedal svojim pravicam do uporabe imena te kultne skupine. Marsikdo ne bo navdušen nad dejstvom, da so ELO v studiu postali Lynneov 'one man band', medtem ko 'velikemu šefu' na koncertnih odrih, vendar ne v studiu, od 'stare garde' dela družbo samo še klaviaturist Richard Tandy, ki je ostal njegov edini prijatelj od nekdanjih 'sotrpinov'. Po drugi strani je Jeff, kljub spoštljivim letom, še vedno v odlični vokalni formi, medtem ko je tudi njegovo igranje kitare prav tako brezgrajno. Na bobnih se seveda ne more primerjati z Bevanom, a vseeno je tudi na drugih inštrumentih opravil zadovoljivo delo. Mož, ki je vedno prisegal na zvočni perfekcionizem in graditev popolnih harmonij in zapeljivih melodij je v tem pogledu še enkrat presegel samega sebe.
Uvodna skladba »When I Was a Boy«, ki poslušalca uspešno vrne v neke precej bolj romantične glasbene čase, je bila izbrana za prvi single z albuma. Tudi »Love and Rain« na kateri v vlogi spremljevalne pevke gostuje Jeffova starejša hči Laura je polna nostalgije in spomni na zlato ELO ero. Prva skladba na albumu, ki se resno približa kakovosti preteklih zimzelenov je »Dirty to the Bone« s svojim magičnim refrenom in krasnimi vokalnimi harmonijami, čeprav bi se lahko Jeff pri besedilu o 'porednicah' malce bolj potrudil, če bi se rad izognil primerjav s tipičnimi Whitesnake besedili. Tudi »When the Night Comes« s svojim nostalgičnim utripom in romantičnim refrenom spomni na 'stare dobre čase', ko je bil »Out of the Blue« (1977) najbolj vroča roba na glasbenem trgu. V nadaljevanju utrip albuma in zanimivost posameznih del nekoliko upade, vendar se proti koncu spet dvigne na višjo raven.
Status bodoče klasike bi si morda zaslužila izvrstna naslovna skladba, ki nekoliko izstopa zaradi kratke, a nadvse posrečene kitarske solaže in navdahnjenih sintetizatorskih efektov s čimer spada med redke vrhunce albuma, kjer so vse kompozicije krajše od štirih minut. Ena redkih graj leti na relativno kratkost albuma, saj je »Alone in the Universe« z dobrimi 32-imi minutami najkrajši ELO studijski album do zdaj in se obrne 'naokrog' kot bi pihnil.
Jeff Lynne je z »Alone in the Universe« ustvaril všečen album, ki zvesto sledi klasičnemu ELO izročilu in je kot tak narejen po željah večine privržencev, kar je bil tudi njegov glavni namen. Čeprav na njem ni veliko trenutkov, katere bi se lahko postavilo ob bok dolgoletnim ELO klasikam, obenem pa je le malo skladb, ki bi posebej izstopale, pa mojster kraljevskih aranžmajev in hipnotičnih napevov dokazuje, da še zdaleč ni za 'staro šaro', zato je bila odločitev za nov album gotovo pravilna odločitev.
na vrh