Almost Rage se glasbeno gibajo predvsem v vodah thrash metala, za razliko od večine domačih (in tujih) thrash zasedb pa se (namerno) ne trudijo zveneti ne ameriško in ne nemško. Kljub bližini morja za Almost Rage tako ne moremo reči, da predstavljajo slovenski "Bay Area" thrash, izdatna melodična komponenta njihove glasbe pa jih loči tudi od agresije in brutalnosti tevtonskega thrasha. Primorci so našli neko vmesno pot in s tem uspešno našli svojo thrash nišo; kar so arizonski Sacred Reich za ameriški, so Almost Rage za slovenski thrash metal. Na Almost There.. je bend uspešno ulovil pravo razmerje med agresijo in srditostjo, ki jo zmagovito tvorijo surovi, večinoma nekomplicirani in dokaj preprosto osnovani riffi ter brutalen, redko čisto zveneč vokal Edija Udoviča. Vokal tako večinoma rohni v srditem polgrowlu s katerim na trenutke spomni na Maxa Cavalero, v najbolj agresivnih trenutkih pa celo na Chucka Billyja (Testament) v obdobju albumov Demonic in Low. Razgiban vokal skrbi za pestro, dinamično podobo glasbe, saj precej variira, od omenjenih brutalnejših leg, preko čistih vokalnih linij, ki nekoliko spomnijo na Jamesa Hetfielda, Edi pa se občasno posluži tudi modernejših screamov (zelo nemoteče in odlično izvedeni v refrenu Scars). Da pa Almost Rage niso kopija svojih vzornikov fantje dokazujejo z inštrumentalno burjo, ki resda temelji na thrashu, a poleg tega izdatno posega po melodiji in groove delih, ki rahlo vlečejo na Pantero. Almost Rage ne poznajo le šusa in nadhitrega žaganja ter dokazovanja, da znajo do obisti sprehajati prste po vratovih svojih kitar - primorske četverka raje gradi na dinamiki in razgibanosti komadov, ki po tempu segajo vse od vratolomne hitrosti uvodne Mindstorm (vključno z mojstrsko odpeljano solaže v prvih sekundah albuma), nalezljivih melodij epskega singla Red, pa do počasnejših groovy komadov kot je The Dark Side in mid-tempo pošasti Immortal Thoughts ali Scars. Z dodatno kitarsko okrepitvijo so Almost Rage stopili še stopničko višje, novo prišlek Bojan Sinkovič (ex-Root a` Baloota) pa je v navezi z Iztokom Bajcem zgradil trden kitarski duet. Z dvojno kitarsko igro in njenim prepletanjem z bas linijami je glasba tako prišla še bolj do izraza, mestoma pa bi si želel bolj močne in premišljeno zgrajene riffe, saj ti mestoma izpadejo nekoliko prazno in že slišano. Še največja pomanjkljivost albuma pa se skriva v njegovi drugi polovici, saj se praktično vsi komadi druge polovice plošče začnejo na enak ali podoben način - s skupno eksplozijo bobna in kitar. Sicer samim komadom zaradi tega ne manjka prav nič, so pravzaprav zelo solidni, celo odlično, le na prepričljivosti nekoliko izgubijo.
Almost There.. je prvenec, ki smo ga čakali (pre)dolgo in lepo je slišati, da je Almost Rage na njem uspelo v slabih štirideset minut ujeti parajočo moč orkanske burje ter jo spretno preplesti z melodijo, razgibanostjo in sunki vetra različnih hitrosti. Če smo s prvencem že "skoraj tam", se veselim kako bo šele slišati njegovega naslednika s katerim bomo očitno prispeli "tja."
na vrh