All's Well That Ends Well je pomenljivo poimenovanje za položaj, v katerem je Lukather v letu 2010. "Konec dober, vse dobro", je deviza, ki ji poskuša slediti tako eksistenčno kot glasbeno. Večinoma je na svojih albumih kar precejkrat skočil iz kože, ki jo je nosil v Toto, a mu tega ne smemo šteti v zlo, nasprotno, glasbenik njegovega kova mora od časa do časa ubežati ustaljenim formam in si dati duška. Čeprav je v Toto od rosnih najstniških let in ga ta skupina takorekoč popolnoma opredeljuje, je vedno rad posegel tja, kamor ga je gnala glasbena in ustvarjalna radovednost. Kot kitarist, ki so mu jasne vse zakonitosti in skrivnosti glasbe ter inštrumenta, lahko z rahlo uporabo domišljije doseže naravnost magične rezultate. Ideje zlahka sestavlja v glasbene podobe, ki so na moč pristopne ne samo ljubiteljem električne kitare, ampak tudi poslušalcem poštenih rockovskih udarnic ali romantičnih balad, s poudarkom na tem, da vsaki glasbeni zamisli doda kakšen kavelj, ki jo dela zanimivo in zaradi katerega nestrpno pričakujemo novosti izpod njegovih prstov.
Davno je že tega, ko se je nehal obremenjevati z uvrstitvami na lestvicah, čeprav rad prizna, da mu kakšen ček iz naslova obdelav njegovih tem pride še kako prav. Leta 2001 je DJ Roger Sanchez s hitom Another Chance, v katerem je uporabil balado I Won't Hold You Back, močno odebelil Lukatherjev račun.
Gonilna sila na plošči All's Well That Ends Well je poleg Steva Lukatherja klaviaturist CJ Vanston, ki je poskrbel za večino aranžmajev. Dolgoletni studijski in koncertni mački včasih izgubijo kompas, zato je dobro izbrati kompetentne sodelavce, ki imajo ušesa na pravem mestu, ko govorimo o inštrumentaciji, oziroma uglasbitvi skladateljskih zamisli. Lukather je leta 2010 preživel dve boleči življenjski izkušnji. Smrt matere Kathy in ločitev od matere njegove nekaj let stare hčerke. Z ločitvami ima sicer izkušnje od prej, vendar sta oba dogodka na njem pustila trde in globoke sledi, sam je tudi zapisal, da dvakrat tedensko hodi na psihoterapije. V takih primerih pravijo, da je pametno, če se človek zakoplje v delo in se s tem počasi duhovno pozdravi. Lukather se zagotovo bo, saj je glasba pri njem na prvem mestu.
Velika muzikalna prožnost in sposobnost obvladovanja inštrumenta, igrivo dodajanje melodičnih zamisli in premeteno doziranje idej so Lukatherjeve glavne odlike. Vsak ton je na pravem mestu, vsak solo zgrajen in osmišljen do zadnje podrobnosti. Hitrost je tam, kjer jo potrebuje, drugje je kitara raje tiho. Bleščeče zvočne zavese razkrivajo temno in žalostno usodo človeka, glasbenika in možakarja, ki se mu je spet porušil svet. Vsa besedila je napisal sam, zato ni govora o kakšnih fantazijah ali izkušnjah drugih ljudi. Tudi véliki glasbeniki so samo ljudje. Ravno z glasbo bo zmogel splezati iz temne jame, kjer je, upam, samo trenutno. Steve Lukather na plošči All's Well That Ends Well posega v rock, blues, jazz in fusion, s kitarskimi toni pa zna pričarati smeh ali jok. Zvočno je plošča zelo spolirana, česar smo pri njem že vajeni, vendar ni niti malo govora o kakšni obrtniški brezdušnosti. Obilo klaviatur seveda riše godalno paleto ali skorajda simfoničen zvok, kar učinkuje pompozno, vendar ostaja v funkciji umetnikove želje. Pomemben je tudi njegov odnos do skladbe kot osnovne glasbene oblike, kateri na celotni plošči daje prednost pred pretiranim izpostavljanjem inštrumentalnih akrobacij. Skladbe nihajo od jasnih in glasnih do elegičnih in temačno užaloščenih.
Album All's Well That Ends Well odpira temačna in reflektivna ter gradacijsko polna Darkness In My World, na njej najdete rockovsko Can't Look Back, hendriksovsko Flash In The Pan in poklon starima prijateljema Fagenu in Beckerju iz Steely Dan z naslovom On My Way Home.
Kljub temu proti koncu plošče Lukather vidi izhod iz krize in si da duška v skladbi Brodies, v kateri okrca sodobno družbo, pobeg v svet fusion jazza pa si privošči v zaključnem inštrumentalu Tumescent. Steve Lukather je ustvaril globoko, osebno, doživeto in zelo dobro ploščo.
na vrh