Post-rock je še ena izmed tistih neumnih žanrskih pogruntavščin glasbenih novinarjev, ki niso imeli pojma, kaj narediti z bendi, ki so špilali rock glasbo, ampak totalno drugače od vsega, kar se je do sedaj slišalo v rocku. Tukaj ni šlo toliko za eksperimentalnost kot za spogledovanje z drugimi žanri, še bolj pa za samo prekonstruiranje tipičnega poteka v rock komadu, za preureditev dinamike skladbe ter za spreobrnitev zdaj (torej konec 80., začetek 90. let prejšnjega stoletja) že precej klišejske miselnosti rockovskega žanra. Post-rock je tako že začetno pomenil »po rocku«, torej je šlo za neko miselnost, ne za sam žanr, ki bi imel nekakšen tipičen zvok, kot so ga imeli ostali, takrat zlahka definirani žanri. Post-rock oznako so novinarji prilepili bendom Public Image Ltd (sploh prvi bend s to oznako, ki si jo je baje izmislil NME), Talk Talk, Slint in tudi Godspeed You! Black Emperor. Ampak ti bendi so si tako različni, kot se razlikujeta recimo jazz in klasična glasba. Public Image Ltd ima več stika s post-punkom kot s čim drugim, Talk Talk vleče vplive iz progresivnega rocka, art rocka in jazza, Slinti iz post-harcora in math rocka, Godspeed You! Black Emperor pa iz klasične, orkestralne glasbe, drone in noise žanrov itd. Vsak bend se popolnoma razlikuje od drugega, pa vendar so jim nadeli isto oznako – post-rock. Zato pa na nek način tu izstopajo Godspeed You! Black Emperor. Kajti četudi niso bili prvi s to oznako in čeprav mogoče niso vsem najboljši bend iz spiska štirih, so izoblikovali post-rock ne kot gibanje, temveč kot žanr. Kot nekaj tipičnega za žanr, kot zvok, ki je bil potem kopiran in lahko označen za žanr. Glasba, ki spominja na zgradbo soundtrackov ali klasične glasbe, ki vključuje več inštrumentov in je popolnoma inštrumentalna… Godspeedi so postavili zvočne in oblikovne smernice za ta novi misteriozni žanr, ki ga nihče ni znal opredeliti, žanr, ki danes morda med »alternativnejšimi« žanri še najbolj izstopa v smislu ustvarjalnosti in nenazadnje celo popularnosti. Zato morda niso prvi s to oznako, so pa zagotovo začetniki post-rocka kot žanra.
Zato je novica, da so Godspeedi po celi dekadi izdali nov album, zagotovila evforijo pri vsakem ljubitelju post-rockovskih zvokov. Nasploh je bend izredno skrivnosten glede celotnega svojega delovanja – od leta 2003-4 ni bilo slišati ničesar od njih, čeprav o njihovem hiatusu ali razpadu ni bilo uradne izjave, 2010 oz. 2011 pa so ponovno začeli s koncerti, brez mešanja medijev in promocije v to odločitev. Letos pa so na septembrskih oz. oktobrskih koncertih začeli prodajati vinilno ploščo z naslovnico, ki je bila obiskovalcem popolnoma neznana (a hkrati zaradi temačne, post-apokaliptično obarvane fotografije tako domača) in je nosila ime 'Allelujah! Don't Bend! Ascend!. Dejansko je šlo za novi album, ki je bil očitno posnet popolnoma brez promocije, naznanil in ostalih oblik sporočanja o svojem stanju, kjer bi bili lahko vključeni mediji. Godspeedi namreč slovijo po tem, da res ne marajo glasbenega novinarstva v opisani formi in poslanstvu. 'Allelujah! Don't Bend! Ascend! so prodajali le na koncertih (14. novembra boste svoj vinil na koncertu lahko kupili tudi vi, saj se bodo Godspeedi oglasili tudi pri nas, in sicer v Kinu Šiška, več TUKAJ), uradno pa je izšel 16. oktobra. In morda so prav zato doživeli še večji odziv poslušalcev, kot bi ga sicer – na koncertih so novi vinili, pričakovano, pošli momentarno, ob izidu pa so takoj razprodali zalogo CD-jev in LP plošč. To je dejansko še korak dlje od Radiohead podviga z albumom In Rainbows, da pokaže sredinca kapitalistični glasbeni industriji. Je še eno trdno sporočilo, da je glasbena skupina (in s tem oba, glasba in človek), višja od politično-gospodarskega sistema, ki ga Godspeedi tako ali tako vedno tudi neposredno in neprenehno napadajo s svojimi koncepti delovanja. Politično delovanje reflektira tudi 'Allelujah! Don't Bend! Ascend!, kjer z notranjosti naslovnice kričita »Fuck le plan nord« (ki referira na petletni ekonomski plan v Kanadi, ki ga podpira industrija, nasprotuje pa ji celotna združba okoljevarstvenikov) in »Fuck la loi 78« (s tem nasprotujejo zakonu, ki naj bi prepovedal vse študentske proteste). Če torej strnim in povzamem njihovo miselnost: »Fuck à notre gouvernement!« (»Jebi se, (naša) vlada!«).
Tudi skladbe na albumu referirajo tako ali drugače na takšno ali drugačno dogajanje po svetu. Prva in tudi najdaljša skladba »Mladic« referira na Ratka Mladića, srbskega generala, ki je bil leta 1995 s strani mednarodnega sodišča za vojne zločine v Haagu obtožen vojnih zločinov genocida, sodelovanja v genocidu, zločinov proti človečnosti in kršenja vojaškega prava, prijeli pa so ga šele lani, 26. maja, v Srbiji. Skladba je sicer vsaj na prvi pogled klasična GY!BE skladba, z vsemi eksperimentalno-epskimi momenti, ki bi jih od njih pričakovali, hkrati pa ni tako počasna niti žalostna, kot so nekatere najbolj reprezentativne (morda najbolj žalostinka »The Dead Flag Blues«), temveč je močna, udarna, sekajoča, jezna in mogočna v svojem uporu – GY!BE verjetno še nikoli niso zveneli bolj jezno in trše, njihova nihilistična resignacija izpred 10 in več let pa se je očitno spremenila v razpizden angst slehernega zavednega človeka. Skladba se konča ravno z upornimi zvoki – z zvoki udarjajočih ponev in kovinskih posod, posnetih v Kanadi na protestu proti zakonu, ki prepoveduje študentske proteste. Skladba »Mladic« se je drugače v podobnih formah pojavljala v živo že po njihovem zadnjem albumu pred 'Allelujah! Don't Bend! Ascend!, vendar je bila šele zdaj posneta; nosila je ime »Albanian«.
Druga skladba albuma je čisto nova stvaritev benda, nosi pa ime »Their Helicopters' Song«. Predstavlja vmesnico med dvema epskima skladbama in nima tiste značilne GY!BE post-rockovske narave. Gre za nekakšno orkestralno drone mantro, počasen, kotaleč se cunami v izvedbi male množice inštrumentov, ki zveni monumentalno že zaradi zgradbe in oblike, sama izvedba pa le še pripomore k mentalnemu odfuku, tistemu pravemu, pristnemu eksperimentalnemu GY!BE poigravanju s poslušalčevo psiho, na kar smo čakali 10 let.
»We Drift Like Worried Fire« (še ena skladba, ki so jo igrali že poprej pod imenom »Gamelan«) je še ena zgodba o socialnem stanju naše družbe. Vendar pa ta ni nastrojena proti nečemu, temveč beži stran od nečesa. Beži iz realnosti nekam, kamorkoli, noče prevzemati odgovornosti, sanjari, ne želi se spopasti s pošastnim vsakdanom, temveč si pred njim zatiska oči in išče izhod. S tem je do neke mere ogromno nasprotje skladbe »Mladic«, po drugi strani pa le še en odziv na današnje grozno stanje družbe – v to je vključeno politično-gospodarsko in tudi moralno-vrednotno človeško stanje. Skladba je polna vzponov in padcev ubežnika/-kov, od lepih, sanjavih shoegazerskih trenutkov do napetih, disonantnih in mračnih sekvenc, ko je subjekt za trenutek (ali več) iztrgan iz svoje iluzije v kruto resničnost. Če je torej »Mladic« realist, je »We Drift Like Worried Fire« romantik. Naknadna omemba vrhunskih kompozicijskih zmožnosti benda je verjetno nepotrebna.
Za konec sledi še en drone del, ki zmasakrira poprejšnjega romantika in le kot detajlni opazovalec opisuje današnje stanje sveta. »Strung Like Lights at Thee Printemps Erable« je grozoviti trušč današnje kapitalistične družbe, notranjost duš političnih predstavnikov, kriki vojnih žrtev, odprta usta lačnih ljudi in drgetajoče telo brezdomcev. Je prevod nedolžnih trpinčenih ljudi v zvok. Je Pendereckijeva »Threnody for the Victims of Hiroshima« 21. stoletja.
'Allelujah! Don't Bend! Ascend! je bil vreden čakanja 10 let. Koncept albuma je tako popoln, tako premišljen, hkrati pa tako čuteč in osebnostno izhajajoč, da enostavno ne more biti kaj manj kot vsesplošna popolnost. Politična aktivnost Godspeedov oz. predvsem njihovega vodje Efrima Menucka je že dolgo časa vsesplošno znana (nekoč so jih na letališču zaradi propagandnih letakov imeli za politične teroriste) in 'Allelujah! Don't Bend! Ascend! je zanj kot uspešno izveden plan Guya Fawkesa. Sicer ima, jasno, vsak poslušalec tudi možnost uživanja ob albumu izključno zaradi glasbe. Ob tem sicer posledično zagotovo ne bo začutil genija GY!BE, vendar bo poln užitek še vedno zagotovljen, če ne tudi priporočen.
Godspeed You! Black Emperor so tako verjetno edini bend na svetu, ki brez besed(il) pove več kot večina bendov z besedili. Ki dejansko znajo z naslovom skladbe dovolj dobro najaviti to, kar potlej do potankosti natančno in doživeto pripovedujejo skozi glasbo. To je tista fantastična zmožnost, ki ohranja umetnost živo, ki izvira iz najboljšega možnega skupka racionalnosti in emocije, ki jo premore le ona – umetnost, glasba. Godspeedi s svojo novo ploščo presegajo le povprečen fandom slinastih oboževalcev, ki čakajo na nove plate in novo glasbo, na nove šove in nove majice. Godspeedi so primarno glasnik ljudstva v prvotnem pomenu besede, večji so od umetnostne struje kot take in s tem presegajo človeški individuum. Prav zato so Godspeed You! Black Emperor najboljši tip umetnikov in ustvarjalcev, kar jih svet premore – ne ustvarjajo le glasbe kot take, temveč življenjsko filozofijo, ki bi jo za boljši svet moral poznati vsak sleherni človek.
na vrh