Firewind: Allegiance

Tale album je zame prvovrstno presenečenje! Ko sem ga dobil v roko, sem samo zamahnil z njo, češ: "Ah še eni žvrgoleči povermetalski avseniki!" Sploh sodeč po tipični power metalski naslovnici. Nikakor in nikakor se mi ga ni mudilo vstaviti v CD player. K sreči me je kolega s svojo neutolažljivo firbčnostjo pripravil do tega in rezultat je bil? Hopla - (indijska) konopl'a! Firewind, so naredili še en korak naprej. Torej, gre za odmik od danes vse manj privlačnega "cliche power metalsko" obarvanega instantno repetitivnega nažiganja, ki ga je nosil predhodnik 'Forged By Fire'. Sedaj so fantje izpregli iz pete prestave in dodali nekaj tipičnih prvin melodičnega "hard rocka" in se tako približali celo prvinam old school heavy metala nemške "eighties" branže, ki so ga posrečeno nasledili denimo Angel Dust. Torej Firewind ne zvenijo na novi plošči kot kakšni povprečni powermetalski smrkci tipa "Kladupadu", ki veselo opevajo neustrašno prebadanje zmajev z meči in izzvenijo z mnogokrat preforsirano "durovsko" stoječimi rif metalsko skrajno neokusno, saj je bistvo metala poleg uporniške drže temačnost, pogubljenje, drama, ki jo mora biti vselej vsaj kanček! In Firewind imajo te prvine na "Allegiance" na pretek. Torej nobenega glavobola, ki bi ga prinaša prevelika vsebnost saharoze na "Allegiance" ni najti! Gus G. hiperaktivni glasbenik, eden najimenitnejših kitaristov generacije mladih metal upov, je opustil svoje aktivnosti pri skupinah Mystic Prophecy, Nightrange in Dancih Dream Evil (no ob tem je pomagal na letošnjem Ozzfestu kot razpoložljivi "jump in" kitarist na odru pri nastopih Arch Enemy). Tako se koncentrira s svojo vizijo sedaj izključno na svojo skupino Firewind. No očitno so bili Danci in Grki že od nekdaj veliki zavezniki v metalu! Gus G. z Dream Evil, pevec Firewind Apollo Papathanasio je nedavna prispeval glavni vokal za novo ploščo dancev Evil Masquerade "Third Act",….

No pustimo to sedaj. Firewind dihajo sedaj še bolj svobodno! Himnični refrenim brez odvečnega pompa epskosti, prizemljeni, predvsem pa hvaležno opuščanja razbijanja bobnarskega "double" bas pedala, ki vodi v umirjenost, a hkrati nadgradnjo atmosferičnosti, godi zlasti pevcu Papathanasiu in njegovi melodični barvi glasu! Njegov avtoritativni vokal dobesedno sije na "Allegiance" v vsej njegovi luči. Tako izrazen ni niti pri novih Evil Masquerade, ne nikdar prej pri Firewind. Denimo refren Ready To Strike vleče na nesramno na Coverdalea, torej na Whitesnake in njihovo Children Of The Night. Motivi se okusno prelivajo med seboj, komadi so dovršeni in kompaktnost ter visoka dinamika njihova zaščitna znamka. Repi in glave se skladajo v prefinjenem občutku komponiranja. Srednji inštrumentalni deli so mnogokrat pravi atmosferični vrhunci skladb. Sprememba ritma, počasna gradnja atmosfere skozi graduirano kontrastnost zvoka klaviatur ali prehodnih kitarsko melodičnih ornamentov, potem nenadna ultra eksplozija solaž Gusa G-ja, eventuelni navzkrižni ogenj prepleta s solo točkami klaviatur, ki so ga Grki Firewind prinesli iz Skandinavije in vselej posrečena prehodna vrnitev na udarno vodilo himničnih refrenov. Vse leži prekleto prepričljivo. Brez sladil in le naravno treskajoče - "usred čela blesavoga". Dinamičnost plošče presenečeno preskoči tudi v komadu Breaking The Silence kjer gre za odličen preklop tempa skozi preplet dueta švedske pevke Tare z Apollom. Novi član skupine je izkušeni bobnar Mark Cross, ki pred tem igral pri Metalium in Helloween, znan pa je po nedavni bobnarski pomoči, ki jo je prispeval legendarnim AOR/n.w.o.b.h.m prvakom Saracen na plošči "Vox in Excelso" (2006). Firewind imajo tako v svojih vrstah prekaljene in izkušene glasbenike! Skratka glasba je seveda nekaj ostrine izgubila, a na račun tega je narasla atmosferičnost in Firewind so našli v novem izrazu še več svobodnega gibanja. Produkcija vsekakor ohranja potrebno oziroma zahtevano agresivnost in riffi so penentrativno adrenalinski, brez skrbi. Užitek je poslušati zlasti soliranje Gusa G.-ja, ki spominja na dovršenost solaž velikega Michalea Schenkerja, seveda v novodobni metal preobleki.

Hadbangerji, ki večno prisegajo le na hitrost in moč, bodo kljub omenjeni opazki večjih spogledovanj "Allegiance" z melodičnimi prvinami "hard rocka", nagrajeni z metalsko nepopustljivostjo in udarnostjo komadov okt so: Till The End Of Time (kitarski "picking" preko riffov v refrenu v slogu starih dobrih Helloween), Dreamchase in Allegiance, ki se še najbolj opirajo na izročilo predhodnega studijskega albuma Firewind. Novosti pa prinašajo skladbe 'The Essence, Where Do We Go From Here? in Deliverance. Čuti se vpliv Whitesnake, he, he ,he,… (znova naj opomnim skladbo Ready To Strike).

V kratkem zaključim svojo izpoved z opazko, da je novi album skupine Firewind absolutna nadgradnja, korak navzgor, žal si skupina ne bo mogla nikdar priigrati večje opaznosti z njim na glasbenem zemljevidu sodobnega heavy metala, kajti izumljeno je bilo "že" (?) vse, vendar pa postajajo iz plošče v ploščo pojem kvalitete, ki te vse bolj in bolj prepričljivo grabežljivo odene v objem in v tem duhu nagrajuje ob dovršenosti skladb, tako po tehnični kot tudi atmosferični plati. "Allegiance" je testament zrelostne rasti in nadgradnje skupine, ki se vsekakor še ni zaključila. Zelo, zelo lep izdelek.