Četrti studijski album nove ameriške glasbene šok parodije Steel Panther je ob pohvalni vztrajnosti pravzaprav vrsta presenečenja, saj je šlo pričakovati da bo njihov pristop veleumne prodaje straniščno erektivnega pohujšanja slej, ko prej zbledel. K sreči fantje nikakor niso postreljali vseh nabojev semena, ki jih producira njihova brezmejna domišljija! »All You Can Eat« velja brez dlake na jeziku za najboljši studijski album zasedbe do tega dne. Svoj pristop k teatru so izpili na njem do potankosti. V glasbeno aranžerskem smislu, k temu pa dodali malho genialne zbadljivosti sočno plasiranih misli seksualnega pohujšanja! Vso reč so pripeljali do optimuma. Predstavljajte si, da povzameš karakteristike lucidnosti teatralne šov parade »hair« metalcev Poison osemdesetih in jo skrižaš z veličino igre najboljših let zasedbe Van Halen.
S Steel Panther ni šale, ko vzameš njihovo šalo pod drobnogled. Njihovo zabadanje kopij v brezmejne urice slikovitih posteljnih norčij, kot tudi vsa parodija na šminkeraj Sunset Stripa je sicer genialno precizirana in detajlno optimizirana maska, ki jo modro tržijo. Na tem apostolatu ne vzdrži prav nobena nalepka »Parental Advisory« svarila. Steel Panther so jo v svojih nabrušenih perverzijah skrajno izrabili in onečastili, kar si izmišljotina ameriške kvazi-moralnosti, v kateri je prodaja vojne upravičena (beri: smrti), nenehno pa se zapleta pri prodaji ljubezni (beri: življenja), pošteno zasluži. Ob tem pa uspeli naskočiti recepcijo mase z legalnim ekstremom pohujšanja. Ves lišp zunanjega videza, teatra in sočnih verzov pa opravičujejo Steel Panther z vrhunsko zvočnostjo in dodelanostjo aranžmajev, ki dostavljajo na novi album daleč najbolj razgiban sveženj avtorskih skladb, podprtih z bravurozno igro kvarteta v kateri izstopa seveda ime kitarista Satchela. Slednji naravnost osupne z briljanco kitarskih akrobacij in vseh domislic v postavljanju dominantnih kitarskih fraz ter ostalih ornamentov zares izdelane kitarske igre.
Ne glede na vso mogočo gnusobo, ki vsekakor polno privlači, saj počnejo Steel Panther natanko tisto, kar vsak od nas večino življenja potisne globoko do dna skritih kotičkov kompleksnega miselnega labirinta imenovanega človeški um, gre za popolnoma preračunan produkt, ki si je zadal za cilj obče učinkovito trženje svoje ponudbe. In od tega dobi vsak od nas dovolj velike vsebinske otipljivosti. Če njegova doumljivost seveda to sprejema. Tisti ki iščete v prvi vrsti verodostojen posnetek Sunset Stripa in šteje za vas v glasbi le pravi adrenalinski rock 'n' roll party sentiment , kot tudi tisti, ki v vsem tem kiču iščete visoko kvalitetno glasbeno aranžiranje in izvedbo. Steel Panther so mislili prav na vse, zato so komentarji spakovanja ali zmrdovanja nad tem kar slišiš, vidiš in dobiš povsem odvečni in neutemeljeni. Konec koncev gre le za vprašanje koliko puritanca je v vas. Če menite, da ste spočeti brezmadežno in da je prva naloga Steel Panther čaranje dišečih vanilijevih prdcev, se pač globoko motite, zato v tem primeru raje takoj naredite križ čez vso Steel Panther pojavo.
Ultra-melodična spevnost s perfektno dodelanostjo vokalno harmoniziranih napevov, ki se hipoma podkožno zažirajo ob poslušanju na prvo žogo, vas bo silila, da pričnete verze na glas peti s Steel Panther. Kmalu boste zasačili sami sebe, da uporabljate na ves glas najhujši možni perverzni besednjak, ki ga lahko izumi povprečni smrtnik te galaksije. Vsa ta lucidnost, bizarnost premišljeno izdelanega teatra pa je povsem opravičljiva. Ker govorimo o odličnosti posameznikov med katerimi izstopa kitarist Satchel. Michael Starr imponira s svojo avtoriteto in prepričljivo vokalno interpretacijo, Stix Zadinia razdeli malho natančno in krepostno odmerjenih udarcev, z nekaj hudo dobro plasiranimi prehodi na bobnih, medtem ko je basist Lexxi Foxx v prvi vrsti ekstremno lep, kar za kalup aranžiranja Steel Panther glasbe povsem zadošča.
»All You Can Eat« dostavlja 12. vrhunsko izpiljenih točk, kjer je bend mislil prav na vse detajle. Tudi na izjemno zabelo »mid-eight« pasaž, ki mnogokrat pričarajo navdahnjenost nad vzorniki kot so The Beatles, Queen, tudi klasičnim heavy metalom osemdesetih, medtem ko v uvodu skrajno nesramne otvoritvene Pussywhipped kličejo s keltsko pastoralnimi elementi prve minute igre mistiko, kar je tipska odlika britanskih skupin. Ko se človek sprehodi že samo po naslovih skladb, še posebej pa ko preučuje detajle Steel Panther poezije, se prava zabava šele pričenja. »There was so much spunk on your face, I coulnd't see the tears« v skladbi Bukkake Tears je le en takšnih primerov. Ta skladba poseduje kitico, ki se razvija iz mola in to s smrtno resnostjo, prelevi pa se v ultra-nalezljiv melodičen refren! Ujma seksualnih ekscesov pa v besedilih seveda odklanja pojavo Steel Panther na posebno mesto v univerzumu trilijona tovrstno okalupljenih bendov. Zanimivo bo spremljati skupino, ko bo seksualna domišljija izrabljena in česa se bo lotila obdelovati v besedilih potem. Poleg skladbe Bukake Tears izstopa na plošči takoj za njo tudi Gangbang At The Old Folks Home, kjer gostuje s kitaro Def Leppard kitarist Viv Campbell. Bend se ne ustavlja v humoreskah tudi skozi odlično balado The Burden of Being Beautiful, tretjim izdanim singlom albuma, stampedo v Ten Strikes You're Out izdatno črpa navdih od lika in dela Van Halen, s kratico B.V.S. pa vas Steel Panther popeljejo naproti Big Vagina Sindrome. Rdeče niti nikakor ne zmanjka.
Skratka da ne dolgovezim. »All You Can Eat« je najbolj zrel dosežek utra-zabavne in genialno prepakirane glasbene parodije imenovane Steel Panther, ki s svojo dovršenostjo tudi v smislu glasbenega aranžiranja ne preneha navduševati. Ne glede na predvidljivost, generičnost, pa prav izredna tehnična podkovanost s katero parira vsemu razkazovanju živopisanih neumnosti perverznega spahovanja in Sunset Strip teatra zlasti kitarist Satchel, izdatno šokira, a hkrati privlači! Zato s Steel Panther nikakor ni šale. Skupino morate obvezno doživeti vsaj enkrat v življenju tudi na koncertnem odru! Steel Panther so torej uspeli z novim albumom enkrat več superiorno restavrirati del rock zgodovine in to z legitimnim pristopom plasiranja bizarnih sočnosti verbalne seksologije, ki je garant vžiganja Sunset Strip parodije.
na vrh