Leta 2010 se je pet študentov glasbene akademije v švedskem mestu Malmö odločilo, da ustanovi glasbeno skupino. Po dveh letih ustvarjanja lastnega materiala izdajo leta 2012 EP z naslovom »Lost My Way« kar pritegne pozornost založbe Frontiers Records. Namig je jasen. Govora je še o eni zasedbi, ki je zapisana melodičnemu rocku, ali črpanju navdiha iz west coast / AOR šole. Ideja o tovrstni supini se je porodila glavnemu piscu materiala in besedil Marcusu Nygrenu že leta 2009, ko je ustvaril nekaj skladb, ki pa niso bile primerne slogu takratne skupine kateri je pripadal, metalcem B-Point Rose.
State of Salazar so zanimiva zmes, ki se v osnovi drži principov west coast / AORa, v to jedro pa dodaja vplive zasedb Toto (Seventh One era) in Queen (iz ere osemdesetih). Že samo to potrjuje, da je kvintet resnično sestavljen iz odličnih glasbenikov. Ustrezna glasbena izobrazba in talent (z roko v roki) pomagata pri prepričljivi reciklaži oziroma vgrajevanju nekaterih vedno zelenih glasbenih gradnikov na vedno svež in sočen način. V tem oziru gre za skupino, ki jo lahko uvrstimo v špuro skandinavskega melodičnega rocka kateri pripadajo recimo Work of Art (skladbi Time to Say Goodbye, ali Always).Tudi po plati produkcije, ki je previdno zloščena in vzdržuje enakovredno izpostavljenost gradnikov zvočne slike.
Skupina hipoma razkaže velik potencial že ob uvodni, pozitivno naravnani I Believe in You. Skladba poseduje graduirano stopnjevanje vzdušja preko kitice v predrefren, ki fuidno preskoči v grabežljiv refrenski napev. Temu so zapisane tudi ostale skladbe. Bend je resnično posvečal veliko pozornost na detajliranje skladb. Vzdrževanje melodične dostopnosti je v fokusu ustvarjanja kompozicij, harmoniziranje vokalnih napevov učinkovito dramatizira vzdušje in skrbi za bombastično mičnost. State of Salazar delujejo kot mini orkester ujet v kvintetu. Instrumenti so vseskozi postavljeni v krepostno ravnovesje aranžiranja in si med seboj ne odžirajo pozornosti. Odlično združujejo elementa rockovske udarnost in »prijaznosti« pop-a. Integralno vlogo velike melodične nalezljivosti odigra fenomenalni vokalist Marcus Nygren. Ta se mirne vesti uvršča v kategorijo najimenitnejših melodičnih rock pevcev nove generacije na čelu s Tobijem Hitchcockom (Pride of Lions). Nygren je veliko poslušal Queen in Toto. Njegov vokal vleče vplive Mercuryja in Josepha Williamsa! To izkazje tudi z izrednim smislom za implantacijo soul koprene v osnovni formi vokalnih melodij. Dovršen, visoko karizmatičen vokal, zavzema vehementno sleherno lego, ki jo zavzame njegov vokalni register. Sofisticiran in mehak, ko je treba, v naslednjem trenutku ognjevit in eksploziven. Nygren je ena največjih draži na tem izdelku in s takšnim vokalistom ter songwritterjem se obeta skupini zares svetla prihodnost.
Komponistični vrhunci albuma? Eno integralnih točk albuma zavzema zagotovo naslovna skladba, kjer State of Salaza perfektno razkažejo svojo artistično zrelost in dovršenost. Komad vsebuje vplive Toto, obenem pa ostaja zapisan elementarni premisi melodičnega rocka. Tudi skladba Eat Your Heart Out dolguje zahvala za navdih skupini Toto (zlasti refren). Skladba Always deluje kot bi jo zasedbi prišepnili na uho Work of Art, Vendar je druga energija. Vokal Nygrena poseduje namreč izredno čvrsto izpovedno karizmo. Zanimivejša stvaritev je tudi skladba Marie. Kitica je v melosu vokalnih linij zapeljana Queeenovsko, a »spreobrnjena« tako, da aranžma za klaviature znova koketira z zvokom Toto Seventh One ere. Prepakirano in servirano z izjemno potenco in veliko srčnostjo. Komad Marie poseduje vse. Krešendo v refrenu z dodanimi ženskim vokalnimi harmonijami, ki mojstrsko kontrastirajo vzdušje. Očitno je fantom skupine State of Salazar glede komponiranja prav vse jasno. Odlično drži album v visoki vibraciji tudi pospešena Catastrophy proti koncu. Zaključna Edn of Time uvodoma ne napoveduje ničesar posebnega, potem pa se razbohoti v izjemnem »middle eightu«, kjer si skupna privošči neo-klasicistično formo aranžiranja, skladba pa izpade zategadelj, kot prava mini epska suita, nastavljena za finalni vrhunec. Pravo malo posvetilo zasedbi Queen.
Album izgublja nekaj kredibilnosti zavoljo elementa »solzavosti«, ki sili na plano, saj so besedila večinoma podvržena objokovanju razpadlih moško ženskih razmerij, kar še posebej zmoti v dveh baladnih stvaritvah Love of My Life ter Let me Love, ki ju razganja od patetike, čeprav komada »stojita« (v aranžerskem smislu, vendar delujeta »oguljeno«).
Da. Vplivi pionirstva preteklih dni rock 'n' rolla se čutijo, vendar pa iztržijo State of Salazar ob tem prepričljivo formo samonikle drže v sicer predvidljivem ključu melodičnega rocka, ki so mu zapriseženi. »All the Way« je kot prvenec več kot odlična stvaritev. Čuti se, da je kvintet resnično formatiran iz vrhunskih glasbenikov, ki natanko vedo kaj želijo postreči in tudi znajo in zmorejo posteči na pravilen način. State of Salazar opozarjajo s prvencem, da je pred nami zasedba, ki zna na polju melodičnega rocka dostaviti še obilo odličnih stvaritev.
Oh in mimogrede. State of Salazar je pripadla posebna čast, da odprejo v vlogi prve nastopajoče skupine letošnjo izdajo Frontiers Rock festivala, v mestecu Trezzo sull'Adda (pri Milanu), ki je potekal med 01.05.2014 in 03.05.2014. Celotno reportažo prvega dne feestivala, ko so nastopili tudi State of Salazar, si lahko preberete TUKAJ!
na vrh