»All the Time in the World« je prvi single z »Now What?!«, prihajajočega, devetnajstega studijskega albuma angleških težko rockerskih legend Deep Purple. Od njihovega prejšnjega studijskega albuma »Rapture of the Deep« (2005) je minilo že skoraj osem let in v tem času je marsikdo pomislil, da bodo Deep Purple do 'konca svojih dni' samo še koncertni band. Ravno zato je bil marsikdo ob napovedi, kot veleva dolgoletna tradicija, duhovito naslovljenega »Now What?!«, katerega bo produciral legendarni Bob Ezrin (Pink Floyd, Alice Cooper, Kiss), precej presenečen.
Po poslušanju za potrebe radija skrajšanih verzij skladb »All the Time in the World in »Hell to Pay« (slednji je izšel tudi kot single na 7-inčni vinilki) je precej težko podati objektivno oceno, vseeno pa je dejstvo, da sta oba dosežka zelo solidna in ponudita dober obet v zvezi z »Now What?!«. »All the Time in the World« je lahkotnejša, melodično rockovska stvaritev, katera vsebuje vse prepoznavne Purple zvočne prvine z 'jokajočimi' kitarskimi pasažami v domeni Stevea Morsea, šelestečimi plastmi hammond orgel izpod prstov Dona Aireya, melodičnimi bas linijami v režiji Rogerja Gloverja in specifično vokalno predstavo 'večnega pevskega 'dobrovoljčka' Iana Gillana. Sicer pa bo bolj jasna ocena o vsesplošni kvaliteti te skladbe sledila, ko bo v celotni dolžini izšla na novem albumu.
Nekoliko trši, bolj tradicionalno trdo rockerski »Hell to Pay« (tudi ta verzija je bila skrajšana za radijske potrebe in ne da jasnega uvida v njeno celostno podobo), vsebuje energične kitarske improvizacije in mogočne teksture hammond orgel, medtem ko 'skandirajoči' refren, kljub še eni sila spodobni Gillanovi pevski predstavi, ni nič pretresljivo posebnega. Obe nove skladbi sta torej več kot očitno sestavljeni po željah in pričakovanjih dolgoletnih privržencev. Nevarnosti, da bi se Deep Purple, če se nekoliko pošalimo, na stara leta slučajno zmešalo in bi nenadoma začeli igrati rap, torej ni.
Koncertni verziji zimzelena »Perfect Strangers« in njegovega modernejšega 'dvojčka' »Rapture of the Deep«, oba sta bila posneta v londonskem Hard Rock Cafeju leta 2005, ponudita predvsem nazoren uvod, kako zelo sta si ti dve skladbi po strukturi in orientalski atmosferi med seboj podobni. Po drugi strani sta oba koncertna izbora dolgoletnih klasik, ki se nahajata na digitalni različici tega singla, presneto predvidljiva in ne bi mogla biti bolj komercialno izbrana. Morda so želeli z njima na obstoj Deep Purple opozoriti predstavnike apatičnih mlajših generacij, ki glasbo jemljejo, kupujejo in poslušajo samo še preko spleta. »Highway Star« ponudi predvsem nazoren dokaz, da ga je bil Gillan osem let nazaj še vedno sposoben prepričljivo in z nezmanjšanim žarom v glasu odpeti tako kot se šika, čeprav se je že zdavnaj odpovedal nekdanjemu doseganju izredno visokih vokalnih leg. »Smoke On the Water« razen Aireyevih specifičnih klaviaturskih variacij, ki se zaznavno razlikujejo od tistih v maniri pokojnega Jona Lorda, ne ponudi prav ničesar novega.
»All the Time in the World« z obema, skrajšanima verzijama novih skladb, ponudi precej sramežljiv uvid v prihajajoči studijski dosežek legendarnih težko rockovskih patriarhov, zato naj si ga omislijo zgolj njihovi najbolj goreči privrženci. Vsi ostali pa naj raje počakajo na izid »Now What?!«, ki bo dal najboljši uvid v to, koliko so se sodobni Deep Purple vrnili nazaj h klasičnemu 'retro 70-a' zvoku in koliko so si drznili eksperimentirati z raznimi zvočnimi novitetami, ki bi utegnile razburiti vse konzervativneje razpoložene dolgoletne privržence.
na vrh