Peter Hammill je v svoji skoraj petdesetletni glasbeni karieri, tako z legendarno progresivnorockovsko skupino Van Der Graaf Generator kot v sklopu samostojne kariere, ustvaril neprecenljivo zakladnico plošč, med katerimi je, kljub temu, da gre večinoma za medsebojno precej raznolike dosežke, nemogoče najti kakršenkoli podpovprečni izdelek. To je upelo le malokateri glasbeni ikoni njegove generacije na kar je lahko resnično ponosen, čeprav je tudi res, da se je Peter vedno izogibal vsakršni možnosti po širšem komercialnem uspehu ter je ostajal zvest svojim poetičnim in pogostokrat izrazito eksperimentalnim principom.
Najnovejša samostojna plošča, »...All That Might Have Been...«, je že njegova dvaintrideseta po vrsti, če se zraven ne šteje različnih skupnih projektov z drugimi glasbeniki (njegov zadnji skupni projekt, katerega je posnel z Garyem Lucasem, se je imenoval »Other World«, 2014). Enojna verzija »...All That Might Have Been...«, podobno kot album »Incoherence« (2004), vsebuje eno epsko skladbo, sestavljeno iz več sekcij, medtem ko je omenjeni ep na trojni verziji albuma, ki vsebuje še dva bonus diska, 'razrezan' na enaindvajset krajših skladb, katere tvorijo celoto. Ta 'fragmentiranost' medsebojno povezanih del prav v ničemer ne pokvari poslušalske izkušnje in posamezne kompozicije se nadvse dobro prelivajo druga v drugo ter skupaj tvorijo zelo intenzivno ambientalno izkušnjo.
Prvi disk na posebni zdaji se imenuje »Cine«, medtem ko se druga dva imenujeta »Songs« in »Retro«. Gospod Hammill tudi tokrat ni potreboval nobene zunanje pomoči in je poleg petja, kjer je bil vedno najmočnejši, prispeval tudi vse inštrumente na aktualnem studijskem projektu, tako da si je med igranjem električne kitare in klaviatur veliko pomagal z različnimi ambientalnimi efekti, ki poglabljajo pretežno temačno in skrivnostno atmosfero, kjer se Petrov glas od nekdaj počuti najbolj domače. Večina skladb na prvem disku, »Cine«, je odigrana v srednjem tempu, obenem pa Hammill svoj vokal vzdržuje v sproščeni, umirjeni legi.
Ena izmed izjem je »Alien Clock«, najdaljša skladba na »Cine«, ki je eden redkih trenutkov, ko Peter poviša glas in se za trenutek spet prelevi v jeznega gromovnika, kakršnega ima v najlepšem spominu večina Van Der Graaf Generator privržencev. Spremljevalne vokalne harmonije, kjer se pogostokrat zdi, da sodeluje cel zbor, čeprav je vse odpel izključno gospod Hammill, so bile posnete nadvse prikladno in premeteno ter še poglabljajo prevladujoče klavstrofobično in na trenutke srhljivo vzdušje večine del. Tudi poetično-narativnih vložkov, kot denimo na »Rumpled Sheets«, je tokrat kar nekaj in dajo posameznim kompozicijam s svojimi pretežno globokimi in pretresljivimi sporočili dodatno umentiško vrednost.
Slogovno je na »...All That Might Have Been...« moč najti kar nekaj vzporednic s Petrovimi novejšimi albumi kot so »Singularity« (2006), »Thin Air« (2009) ter »Consequences« (2012) ter še nekaj ambientalnih trenutkov, ki bodo spomnili na njegove starejše solo dosežke, predvsem tiste z začetka osemdesetih na čelu z albumom »Loops & Reels« (1983). Vse naštete albume druži to, da jih je kultni vokalni mojster ustvaril brez kakršnekoli inštrumentalne asistence zunanjih sodelavcev.
Peter Hammill je v svoji obsežni in neverjetno pestri glasbeni karieri že večkrat dokazal, da za ustvarjanje ambicioznih studijskih projektov ne potrebuje nobene zunanje pomoči in tako je tudi na »...All That Might Have Been...«. Slednji je v eksperimentalnem pogledu, kar še posebno velja za posebno, trojno verzijo albuma, eden izmed njegovih najbolj zanimivih in kompleksnih solo projektov, ki so izšli v zadnjih petnajstih letih, kar bodo najbolj znali ceniti vsi dolgoletni privrženci.
na vrh