Ameriški trdi rockerji Black Star Riders s svojim imenom nekemu laiku, ki vsakodnevno ne sledi dogajanju na klasičnorockovski sceni, nedvomno ne sporočijo nič konkretnega, razen tega, da si lahko misli nekaj v stilu 'ah, še ena trdorockerska formacija z bikerskim imenom, ki v svojih besedilih poveličuje hitri način življenja povprečnega, umazanega motorističnega desperada sredi zaprašenih avtocest, ki se vijejo skozi prostrane prerije'. Med tovrstnim modrovanjem se, glede vsebine večine besedil tega 'novega-starega' banda ne bi niti dosti uštel, medtem ko bi popolnoma spregledal najbolj pomembno dejstvo, da se za tem imenom v resnici skriva skupina, ki se je na koncertnih odrih še do nedavnega predstavljala pod imenom legendarnih irskih klasičnih rockerjev Thin Lizzy. Njihov poveljnik je dandanes že pošteno osiveli, a še vedno agilni Scott Gorham, dolgoletni Thin Lizzy kitarist in član klasične postave tega originalno irskega banda, katerega je med legende zapisal predvsem nepozabni, žal že dolgo pokojni, pevec in basist Phil Lynott. Slednjemu je, vsaj na simbolični ravni, tudi posvečen prvi Black Star Riders album s pomenljivim naslovom »All Hell Breaks Loose«.
Po Lynottovi smrti je Gorham s pomočjo pevca in kitarista Johna Sykesa (ex-Tygers Of Pan Tang, Whitesnake) od leta 1996 dalje Thin Lizzy dolgo 'umetno' ohranjal pri življenju kot koncertno atrakcijo, vendar se večina dolgoletnih privržencev nikakor ni mogla sprijazniti s tem 'svetoskrunstvom'. Thin Lizzy brez Phila Lynotta so namreč tako kot denimo Queen brez Freddieja Mercurya – band z istim imenom kot prej, a brez duše in pristnega žara. Gorham je bil seveda vselej drugačnega mnenja in je bil prepričan, da bi Phil odobravajoče gledal na koncertno ohranjanje spomina na svojo slovito glasbeno dediščino. Mnogi, ki se v času njihovih največjih uspehov še niso niti rodili, pa so tako dobili priložnost, da v živo prvič slišijo nekatere najboljše klasike iz povesti tega legendarnega irskega kolektiva, kar je Gorhamovemu bandu dajalo vsaj nekaj legitimnosti.
Nekoliko večji problem se je pojavil po Sykesovem odhodu, ko si je Gorham nenadoma zaželel ustvarjanja nove glasbe, ki bi zvenela vsaj približno tako kot so v zlatih časih zveneli Thin Lizzy z Lynottom. V ta namen je skupaj 'zbobnal' nekatere stare Thin Lizzy pajdaše od katerih je na koncu ostal samo dolgoletni koncertni basist Marco Mendoza, saj sta se originalni Lizzy bobnar Brian Downey in nekdanji klaviaturist Darren Wharton iz različnih vzrokov odrekla nadaljnjemu sodelovanju v tem novem projektu. V tem času so band, ki si je uvidevno nadel ime Black Star Riders, po istoimenski bandi izobčencev iz filma Tombstone, dopolnili pevec in občasni kitarist Ricky Warwick, kateri je prevzel najtežjo nalogo Lynottove vokalne zamenjave, kitarist Damon Johnson, ki se je Gorhamu pridružil pri pletenju znamenitih dualnih kitarskih in vokalnih harmonij ter bobnar Jimmy DeGrasso.
V tej postavi so Black Star Riders letos posneli svoj prvenec »All Hell Breaks Loose«, ki po slogu v najboljših trenutkih močno spominja na klasične Thin Lizzy, za kar se je potrebno zahvaliti predvsem Warwickovi glasovni sorodnosti z Lynottom in duhovitim kitarskim linijam naveze Gorham in Johnson, ki posrečeno nadaljuje tradicijo nekdanjih, večinoma odličnih Lizzy kitarskih duetov, tudi s pogosto tvorbo tercetnih harmonij. Vseeno pa Black Star Riders v svojo glasbeni podobno spretno vnašajo tudi nekaj povsem svojstvenih trdorockerskih idej, medtem ko je produkcija »All Hell Breaks Loose« pod taktirko Kevina Shirleya namenoma prilagojena utripu sedemdesetih in so kitare močno postavljene v ospredje, čeprav so tudi Mendozove melodične bas linije ves čas vse prej kot sramežljive.
Uvodni skladbi na »All Hell Breaks Loose« se izvrstno približata utripu nekaterih nepogrešljivih Thin Lizzy klasik, kar zgovorno priča o njuni vsesplošni kvaliteti in obenem pomeni, da odlično prebijeta led med vsebino albuma in povprečnim, precej skeptičnim dolgoletnim privržencem, katerih pred izidom tega dosežka res ni bilo malo. Kitarska naveza med Gorhamom in Johnsonom deluje kot dobro podmazan stroj, medtem ko se je Warwick prepričljivo znašel v Lynottovih vokalnih čevljih, tako da že na naslovni, otvoritveni skladbi, se pravi »All Hell Breaks Loose«, večkrat zavladala tista pristna Thin Lizzy magija, katero se je pogrešalo odkar so leta 1983 izdali svoj zadnji studijski album »Thunder And Lightining«. Tudi besedila so, kot že omenjeno, v 'prepoznavnem slogu', saj se v njih Black Star Riders predstavljajo kot tolpa umazanih desperadov, ki na motorjih lovijo 'babe' in. Še posebno 'retro' izpade poudarjeno melodični »Bound For Glory«, ki res zveni kot kakšen klasični Thin Lizzy antem iz njihovih 'romantičnih časov', nekje konec sedemdesetih, pa čeprav glavna kitarska fraza precej spominja na tisto iz Whitesnake klasike »Guilty Of Love«. Tercetne harmonije še posebno spomnijo na 'stare dobre čase'.
Še posebno zanimivo izpade »Kingdom Of the Lost«, ki tudi s pomočjo piščali vsebuje elemente irskega folk rocka, kar je tudi s patriotskim besedilom, kjer se Američani za spremembo priklonijo Irski (no, resnici na ljubo je zajeten delež vzhodne obale ZDA sestavljen iz potomcev irskih priseljencev), predvsem še en lep poklon Lynottovi zapuščini in njegovi ljubezni do irske folk glasbe, medtem ko so kitarske fraze vnovič popolnoma ikonoklastične. Čeprav Warwickova barva glasu precej spominja na Lynotta, je razlika vseeno jasno zaznavna, kar je dobro, saj tako ne gre za popolno kopijo brez lastne duše. Precej bolj formalistično trdorockersko, manj razgibano ter s tem tudi manj zanimivo izpade udarni »Bloodshot« s svojim nonšalantnim refrenom, a bodo zato med njegovim poslušanjem zagotovo uživali vsi ljubitelji melodičnih in kreativnih kitarskih variacij. Na »Kissin' The Ground« Black Star Riders s pomočjo udarnih in obenem dinamičnih kitarskih pasaž, katere imenitno podpira masivna ritem naveza, izoblikujejo ušesom sila všečno melodijo. To je ena tistih skladb, kjer band najbolj prepričljivo združi svoj unikatni skladateljski 'jaz' in vpliv klasičnih Thin Lizzy, medtem ko tudi Warwickov vokalni pristop tokrat zveni precej bolj 'ameriško'.
»Hey Judas« vsebuje subtilen, skorajda baladni uvod, dokler se na krilih žgočih kitarskih pasaž in mogočnih bobnarskih krošejev ne prelevi v melodični trdi rocker z bodrilnim sporočilom. Ob čudovitih tercetnih harmonijah se bodo vnovič obliznili vsi klasičnorockovski zanesenjaki, predvsem pa vsi tisti, ki so v sedemdesetih dihali in živeli za pionirske težkorockerske skupine med katere so sodili tudi Thin Lizzy. Na »Hoodoo Voodoo«, ki vsebuje sila zabaven refren na katerem band vnovič zveni kot tolpa izobčencev, Black Star Riders predvsem z melanholičnimi kitarskimi variacijami uspešno vnesejo tudi nekaj blues mistike. Epski »Valley Of The Stones«, kjer v besedilu (motoristična) banda izkoristi padec imperijev za razbohotenje svojega hedonističnega življenjskega sloga, prav tako spominja na nekatere Lizzy zimzelene, kar še posebno velja za poudarjeno, tercetno-harmonično začinjeni, melodični refren.
Na »Someday Salvation«, eni izmed bolj 'preprostih' kreacij na »All Hell Breaks Lose«, kjer Warwick vnovič uspešno zajame kar nekaj Lynottovega glasovnega in liričnega pristopa v besedilu o vsakodnevnem boju za obstanek 'preprostega upornika z ulice', še posebno dobro pridejo do izraza spremljevalne vokalne linije. »Before The War«, še ena skladba z zelo dobrim in izrazito melodičnim refrenom, vsebuje poudarjeno militantne ritmične nianse, kar še posebno velja za bobne. Njen ambient in besedilo bosta marsikoga vnovič nostalgično spomnila na romantične Thin Lizzy čase. »Blues Ain't So Bad« predstavlja še zanimiv težkorockerski eksperiment s poudarjenimi blues improvizacijami na kitarah, kjer so tokrat precej v ospredju Mendozove rožljajoče bas linije, medtem ko se band vnovič še posebno dobro izkaže na refrenu. To je še ena izmed tistih skladb na albumu, kjer band zelo dobro združi klasični, prepoznavni Lizzy slog in bolj moderni pristop k trdemu rocku. Posebna izdaja albuma vsebuje tudi dodatno skladbo z naslovom »Right To Be Wrong«, precej formalistični trdi rocker, ki je za spoznanje manj zanimiv od večine 'uradnega' materiala na albumu, zato je kar dobro da ga je band izdal 'zgolj' kot bonus.
»All Hell Breaks Loose« presenetljivo uspešno dokaže, da so 'fantje znova v mestu', pa čeprav pod drugačnim imenom in v popolnoma 'ameriški izdaji', kar pa je vseeno veliko več kot je pričakovala večina dolgoletnih Thin Lizzy privržencev, ki so bili pripravljeni tudi na najbolj črne scenarije. Odločitev, da se Black Star Riders poslušalski publiki predstavijo pod novim imenom, se je bogato obrestovala, saj so se lahko maksimalno osredotočili na glasbeno ustvarjanje in posneli zelo dober album, ki ga zaznamuje atmosfera in pogostokrat tudi skladateljski pristop klasičnih Thin Lizzy, se pravi tako kot naj bi si Scott Gorham tudi ves čas želel, pri tem pa pazil, da ne bi slučajno na kakršen koli način onečastil spomina na Phila Lynotta. Legendarnemu kitaristu, ki je ob sebi zbral prave ljudi za ta veliki podvig, se je sila težka misija, ob pomembnem kompromisu, glede imena, res dobro posrečila, zato je lahko skorajda prepričan v to, da bi bil tudi Phil zadovoljen ob poslušanju »All Hell Breaks Loose«, če bi bil še živ.
na vrh