Pri kreiranju nečesar vrednega in idejno trajnega je vedno potrebno posedovati ščepec talenta, genijalnosti, sreče ali pa enostano imeti jajca in drzniti si premikati meje dovoljenega. Kanadski glasbeni infant terrible, človek, ki je poleg plodne producentske poti posegel po mikrofonu ter povsem na blef sodeloval s Steveom Vaijem, nato prekosil vso konkurenco s kitarskim ekstremizmom popolnih ekstremov metala v zasedbi Strapping Young Lad, sedaj pa vam v ušesa naliva popolnoma drugačno solistično ter prefinjeno začinjeno glasbo, potentni gospod Devin Gerret Townsend, je vse zgoraj omenjeno okusil in storil!
Townsendov otrok prve polovice novega milenija je nedvomno skupina Strapping Young Lad - ime, ki je v metalurških krogih čislano tako zaradi sijajnega seta diskografskih presežkov kot tudi zaradi odrske pristnosti ter manične nepredvidljivosti ter bizarnim smislom za humor. Popolnoma resen odfuk ter svojevrstni posrečeni mutant v zgodbi o uspehu zaseda tudi četrti album, plošča Alien. Zappovska produkcija, ki se zgleduje tudi po Philu Spectorju, zgradi brutalni zid kričečega zvoka, dementna odsotnost enega samega centra zavesti pa v manj kot eni uri napolni sleherni kotiček vaše sobe s projekcijami različnih plati Townsendove osebnosti.
Alien je namreč popolni glasbeni eksperiment z medikamenti oziroma z odsotnostjo le-teh. Devin se je v namen popolnega glasbenega preizkusa odrekel zdravilom za blaženje njegove psihične bolezni - bipolarnih motenj. Čeprav morebiti slišane ne ponuja drastičnega koraka naprej od plošče SYL, je Alien poseben ravno v tem koraku vstran. Stalnica ostaja popolna eksplozivnost melodičnih sekvenc, ki se prelevijo v pošastne erupcije domala black metalske alternative, da bi prek katarzičnih, a redkih trenutkov umirjenosti, lahko splezali do samega vrhunca dojemanja popolne krute dinamike in gibanja. Alien je kombinacija popolnega grinda, death metala, alternativno nasičene psihedelije ter manične orkestralnosti, slišano pa bi z eno besedo vnovič najlažje opisali kot soundtrack bližajočemu koncu sveta! Primerljivost s Fear Factory ter Chimairo so le bledi približki, saj Strapping Young Lad prekašajo domala vso svetovno konkurenco v vseh aspektih in konceptualni omejenosti glasbene nasilnosti, kar vam postane jasno že po prvem, pravzaprav kar otvoritvenem jeklenem stampedu skladbe Imperial. Grlena zver si sposodi Townsendove glasilke, da iz zvočnikov izbruhne salva zlovešče vrnitve - "WE HAVE RETURNED / FOREVER'S INVENTION / THE TWO BECAME ONE / TILL WE COLLIDE / TWO WORLDS COLLIDE / TILL WE COLLIDE...OH... / Further...further...FURTHER!!! / NOW is the TIME we DELIVER!!! / ...SING and BE HEARD! / NOW!!! by the PROPHECY of the fucking weak / that fucking wept... / WE SHALL BE HEARD!!!" Izjemna pohvala gre rimični hrbtenici celotne godbe, vsa čast pa se lahko pripiše kar nekdanjemu članu skupin Death in Dark Angel, gospodu Geneu Hoglanu. Tornado ritmike začini brutalna kitara osrednjega kitarskega dvojca Jeda Simona ter masterminda Townsenda, vmes pa se najde ravno dovolj prostora za basističnega gromovnika in nekdanjega člana Fear Factory, Byrona Strouda. Domala karnevalsko igrivi Skeksis se humorno poigra z božjim stvarstvom ter blasfemično izpove opozicijo milozvočnemu svetu z disharmonijo popolnoma neulovljive zavesti "I control an awkward soul / And my lines / Are automatic, automatically drawn / Realizing a multiverse in just one thing / And then I'm automatic, automatically gone". Po duhovnem nihilizmu se začne stopnjevanje agonije sovraštva v fenomenalni tehnicistični epopeji black metalske avantgarde. Shitstorm vas potopi globoko v septični zbiralnik črevesnega balasta, pod peklenskim srdom pa se skriva obilica izjemne glasbe, ki prek klaviatur polni paleto zvoka z demonoidno pastelnimi barvami. Nebesa se razprejo v nosilnem singlu plošče, skladbi Love? Kot bi King's X prevezali prek konzole osrednjega informacijskega računalnika samega Azazela! "LOVE: the paradox of needing / OH LOVE, / MAKE WAY FOR BREEDING / GIVE IT TO ME! GIVE IT TO ME! / FUCK YOU AND YOUR TALK OF LOVE! / I know what I stand for; I STAND FOR ME!!" Zveni arogantno, razpizdeno ter popolnoma v sozvočju s Townsendovo persono? Vsekakor, saj SYL ne hlinijo ljudem poželjivih občutij, še manj pa je prostora za muzikalično leporečenje. Kot se Townsend izrazi že v svetlobno hitri skladbi Ride "IN EVERY RELATIONSHIP / THERE HAS TO BE COMPROMISE / AND EVERY ONE OF THEM HAS BAGGAGE... / I KNOW I HAVE MY ISSUES... / AND WE! KNOW! YOU! HAVE! YOURS!!!! / PUT IT IN GEAR MOTHERFUCKR!!!!! / For tonight...WE RIDE!!!!" in prav tak občutek vas preveva že na sami polovici poslušanja te metalske avantgardne poslastice. Melodični trenutek HC-jevsko nastrojene slabosti premore fenomenalna in šokantna kanonada skladbe Possessions, ki stiska iz pljuč obsedenost s podobami Roba Zombieja, bombastični rifi pa se penijo ob čereh zborovskih vokalov ter v mislih naslikajo občutek groove metala, kot ga je, če že terjate imena, zmogel stkati prezgodaj preminuli Dimebag. Po zadnjem odmevu poslednjega refrena nastopi šok za organizem - deležni ste dejansko prav sladkorno obložene akustične balade Two Weeks, ki naserje malo morje sarkastično popljuvanih rockovskih standardnih klišejev, Townsend pa si rit nonšalantno obriše z vsemi popoidnimi preseravanji, a na dovršen in niti malo mučen način! Metamorfoza v stanje popolne teme se prične namreč zelo kmalu - z brutalno različico skladbe Thalamus, ki premore dvojno osebnost brutalnega klavca ter floydovsko zadetega vegetarianca: "Close your eyes and believe / Believe that the garden is all that you need / Believe you must bow to your knees / Believe what you want to believe / ...Just believe / I'M FREE!!! / ...ALIVE!!! / I'm MASTER!!! / ...AND COMMANDER!!! / ...OF MY LIFE!!! / ...OF MY FATE!!! / ...OF MY FAITH / ...IN US!!!" Bogovi so odšli in ostali smo sami. Prostora je neskončno mnogo, a vseeno poslušalca preveva občutje utesnjenosti in klaustrofobije. Zen prebode debelo črevo ter penetrira prek srca do lobanje, da bi iz vseh odprtin krone vaše duše bruhnil v vsemirje: "MUST REMEMBER TO KEEP BOTH FEET ON THE GROUND / EVERYTHING IN MY LIFE IS TURNING ROUND / Then... we're the only ones / We're GODS, not demons / ZEN". Vse besede so izžete, Townsend pa svojo popolno stanje čiste eksplozije in širjenja sklene z inštrumentalno implozijo s statiko skladbe Infodump. Skladbe, ki izzveni v brenčanju ojačevalcev, v feedbacku ter v prasketanju sedaj umirjenega duha. Ta skladba je tudi edina šibka točka plošče. Ta je edino brezvezno polnilo. Ali pač?
Norost ni bila nikoli tako brutalno prikupna ter tako briljantno glasbeno ubesedena. Demoni so izgnani v mešalno mizo, prek nje pa se z večtonsko prešo vtisnejo v ušesa vas, poslušalcev. Odtis slišanega je prepoznaven in, roko na srce, brutalnosti navkljub posrečen, Alien pa predstavlja s svojo neposrednostjo ter iskrenostjo krasen monolit v nizu plehkih ter predvsem hlinjenih orgazmov polni glasbeni srenji. Strapping Young Lad so, svoji eksistencialni odsotnosti navkljub, s svojo stilsko raznolikostjo ter metodologijo izjemnega čudaštva, pustili sled, ki jo bo le stežka kdo zbrisal. Townsend je s ploščo Alien potrdil svoj sloves praporščaka novodobne glasbene elite, despot kaosa ter tisočerih osebnosti pa ostaja v svojem glasbenem anarhizmu neprekosljiv, brez pretiravanja, tudi dandanes!
na vrh