Založba Radio Študent nas zadnje čase resno bombradira z alternativnimi projektili iz raznovrstnih glasbenih vetrov. Vsi projekti pa imajo neko skupno točko - neko posebnost, drugačnost, skorajda čudnost, kjer skupine skorajda zavestno tavajo čim bolj stran od ušesu prijaznih segmentov in nas raje obstreljujejo s svojimi alternativnimi vzgibi. Nič drugače ni niti z Nikki Louder, ki so z Alain, I'm Sorry ustvarili svoj prvi "celovečerni" studijski album. Podobno kot dirkač, po kateremu so imenovani, so tudi ti fantje predvsem glasni, če pa bi bil nekoliko nesramen, bi pa dejal, da prav tako iz več zornih kotov pogorijo.
Žanrsko bi Nikki Louder lahko uvrstili v grunge/noise rock kategorijo. Opazijo se vplivi grungerskih botrov tipa Pearl Jam, še posebej pri vokalnih melodijah. Dejansko pa bi lahko rekli, da so Nikki Louder tam nekje na pol poti med grungeom in hrupom, kjer je vse preveč izpostavljena uporaba distorzije. Ta lahko zakriva več slabosti zasedbe - pomanjkanje uporabnih idej, pomanjkanje glasbenega znanja - ali pa so fantje preprosto radi glasni in uživajo v eksperimentiranju z nadležnimi zvoki. Alternativni prdci in pokci - vse to je lepo in prav, a vse ima neko svojo mejo, ki je pač nekateri ne zaznajo (to se je dogajalo še veliko slavnejšim imenom kot so Nikki Louder - tudi Frank Zappa).
Ko se fantje predajo nekoliko bolj standardnim glasbenim prijemom, vse skupaj izpade celo solidno. Tudi tukaj je očitno pomanjkanje osnovnih melodičnih prvin, vendar pa je njihovo prvinsko udrihanje do neke mere celo očarljivo, saj te kar prepričajo, da vse to dejansko prihaja iz njihovih globočin in da je to njihova artistična izraznost. To je še posebej poudarjeno pri pevcu, ki ima res nek samosvoj stil, ki bi mu težko rekli petje, vendar pa je vsekakor zanimiv in njegovo zavijanje ti še dolgo ne da spati.
Za to, da pa situacija ni tako povsem črna, poskrbijo besedila. Lirično so Nikki Louder vsaj zame eden od vrhuncev slovenske glasbene scene, ki se osredotoča na angleška besedila. Opisujejo tako boje znotraj samih ljudi kot tudi zunanje dejavnike. Kot da že nimamo dovolj težav z lastnimi demoni, nas morajo napadati še eksterne sile, ki nam venomer znova otežujejo življenje. S tem aspektom se vsaj nekoliko odkupijo za dvoličnost glasbe, ki vse preveč zatava v območje abstraktnosti.
Na koncu se izkaže, da Nikki Louder dostojno zastopajo svoje ime. Nedvomno so glasni. Ravno tako kot dirka formule 1 znajo biti zvokovno hudo nadležni, vendar pa so vsebinsko od časa do časa toliko iskreni, da se ti vložen trud poslušanja do neke mere celo poplača. Alain, I'm Sorry ne bo šel v anale kot presežek noise rocka/grungea ali kamorkoli se pač Nikki Louder želijo uvrstiti, je pa to dobra odskočna deska mlade skupine, ki še išče vrhunec svoje ustvarjalne poti. Naprej v nove zmage!
avtor: Rok Podgrajšek
na vrh