Nemški progresivni death metalci Obscura so v zadnjih štirih letih doživeli mnogo sprememb. Po izdaji albuma »Omnivium« (2011) je v band prišel nov basist, Linus Klausenitzer, kitarist Christian Muenzner pa je bil diagnosticiran z boleznijo živčevja v levi roki, ki mu je oteževala redno igranje na turnejah. Njegovo stanje se je postopoma slabšalo in leta 2014 sta z bobnarjem Hannesom Grossmannom zapustila band zaradi razlikujočih se glasbenih vizij z ustanovnim članom Steffenom.
Oba sta se posvetila solo projektoma in isto leto izdala vsak svoj album, »Beyond the Wall of Sleep« in »The Radial Covenant«, sledeče leto pa sta združila moči in z novim bandom Alkaloid ustvarila prvenec »The Malkuth Grimoire«, tako da sedaj namesto enega imamo dva zelo kvalitetna progresivna death metal banda.
V Obscuri pa se dogajanje ni umirilo. Jeseni 2014 so potekale avdicije za nove člane. Na bobnih se je pridružil Sebastian Lanser iz nemškega jazz-metal banda Panzerballet, na kitari pa Tom »Fountainhead« Geldschläger. Sodelovanje s slednjim pa je trajalo zgolj za čas pisanja in snemanja albuma, saj so se z njim razšli in ga zamenjali s sedanjim kitaristom, Rafaelom Trujillom. Fountainhead pa je kljub vsemu imel močan vpliv na novi Obscurin zvok.
Rad bi izpostavil to, da kljub številnim menjavam članov ni nikoli prišlo do raznih internetnih izpadov, katerih smo zadnje čase vedno bolj vajeni. S tem, ko sem pojasnil spremembe v postavi banda in njihov možen vpliv na zvok novega izdelka, bi se sedaj posvetil albumu samemu.
Akroasis je tretji del cikla štirih konceptualnih albumov, na katere je močno vplivala nemška filozofija, ki jo še edini preostali ustanovni član, frontman Steffen Kummerer, interpretira na svoj način in predstavi v znanstveno-fantastični obliki. Koncept je nastal med pisanjem albuma »Cosmogenesis«, ki je tudi prvi od štirih, in govori o nastanku vesolja in življenja. Sledeči album »Omnivium«, predstavi splošno evolucijo in razvoj ter prehod med fizično eksistenco v spiritualno. »Akroasis« nadgrajuje to temo, nakazuje pa tudi na začetek konca, več o tem v kratkem.
Vse tri albume je produciral V. Santura (kitarist zasedb Dark Fortress, Triptykon in Noneuclid), grafike pa je izdelal Orion Landau, ki je že sodeloval z bandi, kot so Dying Fetus, Nile, Origin, Necrophagist itd.
Zvok in produkcija sta brez dvoma najboljša, kar jih je band imel doslej. Kljub menjavam članov vse zveni neverjetno podobno Obscuri, tako da če ne bi sledil vsem tem menjavam, bi bil prepričan, da je zasedba enaka kot pri prejšnjem albumu. Bobni in bas so odlično posneti, tako da kitare zvenijo zelo polno, v miksu se ne »zgubi« nič in splošna zvočna slika je presenetljivo čista za ta žanr. Vokal je surov in odlično sede na zvočno kuliso, največ k zvoku banda pa seveda pripomore sedemstrunska fretless bas kitara, ki jo Linus res odlično obvlada. Največja pohvala z moje strani pa gre bobnarju Sebastianu, ki se izogne največji težavi modernega death metala – prenasičenosti. Linije služijo glasbi in dinamične kompozicije res delujejo kot smiselna celota.
Akroasis se začne z udarno skladbo »Sermon of the Seven Suns«, ki nas že od samega začetka opomne na močan vpliv bandov, kot so Cynic, Atheist in Death, na Obscurin zvok. Možno je slišati tudi nadgradnjo ritmike in dodatek jazz-fusion elementov. S stališča koncepta pa je očitno, da bo album šel v novo smer, saj besedilo govori o samouničenju življenja v nasprotju z evolucijo. Ta uničevalna sila je predstavljena kot kozmično vsemogočno bitje v skladbi »The Monist«, ki album nadaljuje v klasičnem slogu banda. Monist je obsojen na to, da bo vedno znova neuspešen, in razmišlja o tem, da bi ponovno začel cikel življenja, ampak kot nekaj bolj popolnega, manj privrženega propadu, kar stori v sledeči skladbi – »Akroasis«, ki je tudi skladba, ki bi jo priporočil vsakemu novemu poslušalcu žanra. Gre za popolno združitev tehničnosti in melodičnosti, komad gre izjemno hitro v uho, a hkrati ne žrtvuje svoje kompleksnosti. »Ten Sepiroth« nadaljuje tematiko kreacije višjega živega bitja. »Ode to the Sun« je točno to, kar pravi naslov, tematsko in glasbeno pa me na trenutke spominja na neke vrste bolj tehnično Gojiro. »Fractal Dimension« je višek novo nastalega življenja, govori o njegovi popolnosti in harmoniji, bežno pa spominja na komade Hannessa Grossmanna. »Perpetual Infinity« pa izpostavi dejstvo, da neglede na moralo ali vero je vse življenje, tudi najbolj popolno, obsojeno na smrt.
Na koncu pa sledi petnajst minut dolg začetek konca, komad z naslovom »Weltseele«. Monistova stvaritev življenja se izkaže za neke vrste začaran krog in da nam občutek, da bo tudi tega prej ali slej konec. Napisala sta ga Linus in Tom, ki je verjetno imel glavno besedo, saj je najbolj »drugačna« skladba na albumu, upam pa samo to, da niso nastale kakšne zamere med Tomom in Steffenom in bo naslednji album šel točno v to smer. Steffen je v intervjuju povedal, da bo naslednji album rekviem in bi ga rad ustvaril z orkestrom, ki je po naključju v tej skladbi prisoten. Vsesplošni občutek, ki pa ga ob poslušanju dobimo, je ta, da se s to skladbo začenja uničenje vesolja, ki ga je Obscura ustvarila v zadnjih osmih letih. Vsemogočni stvaritelj, ki je nesposoben doseči svoj cilj, je, kljub svoji vsemogočnosti, obsojen na propad. Sporočilo, ki nam ga album posreduje na koncu je to, da ne glede na religijo, znanstveno ali filozofsko usmerjenost, smo vsi obsojeni na smrt, kar verjetno služi tudi kot uvod v naslednji album.
Seveda si lahko vsak besedila in koncept interpretira po svoje, škoda pa mi je tega, da večina oboževalcev banda spregleda besedila, ker se osredotoča zgolj na glasbo. Teksti so res zelo kompleksni, a vseeno lepo oblikovani in dobro inkorporirani.
Če bi vse skupaj povzel, je Akroasis drugačen album od ostalih, kar je po vseh menjavah članov zasedbe seveda smiselno. Ne bi ga ocenjeval kot boljšega ali slabšega, ampak kot drugačnega. Band se ni usmeril v kak specifičen ekstrem svojega zvoka, ampak je vse aspekte, ki ga delajo posebnega, nadgradil.
Steffen Kummerer je dokazal, da je glavna gonilna sila banda Obscura, in Akroasis je dokaz, da dobro ve, kaj dela. Ustvaril je album, ki ima potencial bit všeč tako navdušencem tehničnega death metala kot bolj »splošnim« metalcem. Tehničnost in kompleksnost sta prisotna, ampak ne v tolikšni meri, da bi škodovala glasbi.
Osebno jih komaj čakam videti v živo in res sem nestrpen nad tem, kaj nam bodo dostavili v zadnjem albumu cikla, ampak za to bo potrebno počakati še kakšno leto.
Obscuro lahko ulovite na letošnjem festivalu Metaldays kot headlinerje malega odra, v četrtek, 28.7.2016.
na vrh