Čeprav še vedno ni popolnoma prerasel vpliva Roberta Planta in LED ZEPPELIN, se Lenny Wolf nekako vztrajno prebija skozi rock vode z njegovim KINGDOM COME in priča temu je novi izdelek z naslovom "AIN'T NO CRYING FOR THE MOON". Zametki njegove navezanosti na Zeppeline segajo nazaj v davno leto 1984, ko se je kot mulec kalil v STONE FURY in izgleda nekako okužil z Zep-zvokom. Pri njem sem vedno spoštoval dejstvo, da nekako ni pustil, da bi ga povozile mnogoštevilne obtožbe na račun Robert Plant plagiatorstva oz. bolje klona. Nakako mu je uspelo obrniti zadevo v svojo prid in izoblikovati edinstveno prepoznaven slog in zvok. To še ne pomeni, da tega vpliva ni več moč čutiti na novejših izdajah albumov, vendar na splošno dosti manj kot v preteklosti.
Na splošno gledano pa bi KC lahko označili kot "one man band", saj je prav Lenny tisti, ki po vzoru Princea, Kravitzea, idr. sam odigra vse inštrumente, prispeva tekste za skladbe in nenazadnje doda svoj prepoznavem vokal. Pri vsem tem osebno dobim občutek, da je to pravzaprav edini način, ki mu resnično ustreza. Brezkompromisno, ni kaj!
Njegov predzadnji album "Perpetual", je bil lep primer tega in konec koncev se tega pregovornega recepta drži tudi na današnjem izdelku "AIN'T NO CRYING FOR THE MOON".
Za skupino, ki je dni svoje slave doživela s svojem debijem v letu 1988, se je Lenny v zadnji dekadi in pol, v bistvu spremenil zelo malo. Njegove skladbe še vedno nosijo prizvok nekakšne patetične temačnosti in opevane tematike pa so na splošno depresivno obarvane. Vse skupaj pa še dodatno podkrepi njegovo "trademark" (po vzoru R.J. Dia) depresivno vokalno izročilo. Kot lep primer temu opisu lahko služi skladba z albuma z naslovom "Perfect Citizen", ki je poleg tega dejstva po mojem mnenju ena boljših skladb do sedaj na sploh. Ostale skladbe "This Is My Life", "Not Here To Be Your Friend" in "Look At You", nosijo drugačno izročilo kot smo ga bili pri KC do sedaj vajeni. Namesto tipično zaključenih rockerskih skladb so srednjega groove tempa in na splošno lahko poslušljive. V stilu videno-slišano, brez dodatnega obremenjevanja.
Tudi tokrat se Lenny ni izneveril in na albumu poskrbel za zaokroženi obrat in obvezni osebno izpovedni, sentimentalni del. Upam si trditi, da jih v rock poslu ni veliko, ki bi tako z lahkoto prodali balado kot ravno Lenny. To je pač del dediščine, ki se pri Lennyu vleče še iz časov STONE FURY dalje. Taka skladba na albumu je recimo "Removed the Sting" in odlična predelava THE BEATLES skladbe "Across the Universe". Pravo kost na albumu pa vrže z udarno AC/DC skladbo "Bon Scott", ki je posvečena prvemu, žal tragično preminulemu pevcu omenjene zasedbe. Lennyeve vokalne sposobnosti (beri: nategovanje glasilk) mu pri imitaciji Bona Scotta, niso povzročale pretiranih težav. Še lažje opravilo zanj je bilo odigrati Angusov kitarski rif. "Majhen korak za Lennya, velik za človeštvo" in še večji za rockersko srenjo, kjer AC/DC vedno zažgejo. Očitno fant ve kako se stvari streže ;-)
Ain't No Crying for the Moon je trden in soliden rokerski izdelek, ki nam priča kje se je skupina nahajala do sedaj in kam je namenjena v prihodnosti. Moj predlog je, na polico v domačo audio zbirko.
na vrh