Mordenom: Agnvs Dei

Slovensko metal sceno je od samih začetkov pestilo prav pomanjkanje izdaj na konkretnem zvočnem nosilcu. Velika večina skupin je tako ostala pri demo posnetkih, redki pri EP ploščah, še manj pa je tistih, ki so svojo glasbeno vizijo predstavili na pravem studijskem albumu. Zadnje čase pa se tudi to spreminja in praktično vsem domačim težkometalnim zasedbam postaja cilj izdati studijsko ploščo. Končno lahko tako rečemo, da domača scena po kvantiteti izdaj dohiteva tuja tržišča, po kvaliteti pa domača metal scena zlahka dohiteva, celo prehiteva, marsikatero večje tržišče metala. Če je še pred časom veljalo, da je pri nas predvsem poplava black in thrash metal skupin pa se lepši časi kažejo tudi za žanrsko raznolikost glasbe in eno novejših imen, ki to dejstvo potrjuje je belokranjska tehnična death/black metal zasedba Mordenom. Fantje so pred izdajo albuma nanizali peščico koncertov, ki so bili glede na pričevanja tam prisotnih več kot odlični, tudi posnetki na MySpace strani so obetali veliko... Nato pa skoraj kot strela z jasnega izide prvenec Agnvs Dei... in odpihne možgane avtorju recenzije, ki jo berete.

V slabo uro dolgo orgijo fantastičnega black/death metala nas pahne kratek uvodni inštrumental Synopsis, ki predstavi nezmotljivo atmosfero, ki preveva Agnvs Dei. Mogočno, pompozno, mistično, epsko so pridevniki, ki jih lahko zlahka nadenemo Mordenom. Že Earthly Vanity and Divine Salvation pa razkaže vso pestrost albuma - rušilno blast beatanje izpod rok in nog Jerneja Briclja, dinamično basiranje Dušana Vukčeviča, razgibano in pestro riffanje dvojca Rok Stopar in Marjan Krajačič, ter nenazadnje odličen surov growl Denija Petraša. A s tem se je mogoče le površno dotakniti vsega kar ponuja prvenec Belokranjcev. Strukturno in aranžersko je prav vsak posamezen komad mojstrovina v malem, energija in brezkompromisen pristop benda k materialu pa je genialna. Komadi so kot neizprosna krutost narave - na eni strani nas orkansko, "blackened" riffanje in blasfemično tremolo trzanje, ki ga dopolnjuje pestro bobnanje, sicer temelječe predvsem na bogokletnih blast beatih, ki pa ponudi tudi dobršno mero pestrih in premišljenih prehodov, ter dinamične bas linije kot neizprosen veter raztrgajo na vse strani, nato pa nas vase sprejme oko orkana z nadzemeljskimi, skoraj eteričnimi solažami, ki jih mojstrsko odigra Krajačič. Občasni harmonični in melodični vložki le še bolj gradijo na neverjetno dinamični podobi albuma, kitarske linije in ritem sekcija pa skupaj z vokalnim delom delujejo kot eno. Tako kot inštrumentalna stran dosega svoje vrhunce v fenomenalnih inštrumentalnih preigravanjih, pa pod vodstvom suverenega growlanja Denija Petraša, ki je agresivno in brutalno, a hkrati razumljivo in razločno vrhunce dosega v nepozabnih epskih refrenih, ki se hipoma zasidrajo v spomin. Še kako dobro pa delujejo posamezne fraze, ki bi morda same po sebi izpadle klišejsko, a v kontekstu genialnih besedil, ki se sprašujejo o smislu življenja, obstoja človeka in (ne)smislu religije, izpadejo mogočno in nezgrešljivo - verjemite, da verzov kot so "crossing the Rubicon" ali "I'm walking through the valley of the shadow of death" zlepa ne boste pozabili. Še nekaj pa odlikuje Agnvs Dei - komadi so prekleto barviti ter polni sprememb tempa in ritmov, prepletanje kompliciranih solaž in riffov nepozabno, struktura tako znotraj posameznih skladb kot celotnega albuma pa neverjetno razgibana in dinamična. Čeprav bi lahko Agnvs Dei po tej plati označili za tehnični metal pa kljub temu in kljub dolžini slabe ure albuma niti za minuto ne popusti peklenskega tempa. Da ne omenjam niti sapojemajočih trenutkov in dlakodvigajočih delov kot je prehod iz čistega nareka v odgrowlan zaključek 11 minutne mojstrovine Towards the Iron Gates of Aeon, ki jih je preprosto treba slišati in doživeti. Ko pa temu dodaš še izredno dobro podlago klaviatur in "samplov", ki deluje kot simfoničen soundtrack, ki bi ga zlahka vmestili v kakšen epski vojni film je na dlani to, da je Agnvs Dei mojstrovina.

Profesionalnemu pristopu h glasbi pa pritiče tudi lepo oblikovana knjižica in tudi tu se Mordenom lahko pohvalijo z enim najlepše oblikovanih bookletov pri nas, ki je delo odličnega Žige Krofliča.
Čeprav je bil okrog Mordenom v začetku ustvarjen ogromen "hype", ki mu nejeverni Slovenclji seveda nis(m)o verjeli, je fantom z Agnvs Dei uspelo nekaj kar verjetno ni še nikomur pri nas. Album je vrhunska mojstrovina, ki ga bo težko preseči, a k sreči obstaja na domači metal sceni zdrava konkurenca in upam, da bo lepo število bendov poskušalo doseči odličnost prvenca Mordenom... tudi oni sami, sam že nestrpno čakam nadaljevanje! "Si di volunt, si dis placet"... bogovi so hoteli Jagnje božje...