Edguy vse bolj in bolj vgrajujejo elemente, ki izhajajo iz melodičnega hard rocka v svoj slog. Z njimi pretiravajo v svoji samozavestni drži. Riffi so odprti, enostavni, trivialno zasnovani, ko slišiš začetek kitarske fraze, lahko napoveš v naprej razvoj skladbe. Raba klaviatur je vse bolj in bolj prominentna, z zvokom sintetizatorjev, ki črpajo idejne zvočne strukture pop rocka in melodic hard rocka osemdesetih let. Kakorkoli obračam in iščem dlako v jajcu uspeva skupini ob vsem tem nekaj. Edguy namreč ohranjajo svoj prepoznaven zvok, čeprav ni težko vleči mnogo vzporednic s skupinami, ki so davno tega že vse povedale in so za skupino Edguy seveda vplivne in navdihujoče.
Edguy ob tem skrbijo za ohranitev pompozne bombastike, ki se še naprej drži njihove zvočne in slogovne gravure, obenem pa komade znova "raztegujejo" na že znano minutažo, ki gravitira skoraj kot po pravilu na preko pet minut in pol v dolžino (Robin Hood, Behind The Gates Of Midnight World, Rock Of Cashel, Pandora's Box), ali multiplicirajo (že uporabljene) ideje (Arcane Of Guild, Faces In The Darkness) , tako da dobimo na koncu 11. skladb, ki kakovostno nihajo, obenem pa zapusti album občutek brezizraznosti mlačne juhe, ki ni dosegla želene izrazne zloščenosti.
Kaj želi skupina s tem doseči? V prvi vrsti skrbi za občo dostopnost in ugajanje množici. V tem času so Edguy nekakšna nemška verzija Sonata Arcticae. Popularnost obeh skupin, je na prvi rok težko razložljiva in vendar. S sladkorjem prelita Sonata Arctica vozi na meji s popom, da jih je včasih že kar težko šteti v metal. Edguy pa svoj zvok in slog vztrajno mehčajo in vse večji je občutek, da iz kvalitetnega in renomiranega evro power metal benda nastaja bend, brez atributov odločne glasbene usmeritve, za katero se lahko bojimo, da ji bo mogoče nadeti ob koncu vzdevek "joking metal". "Fake metal", metal igran zgolj za šalo in ne zares.
Two Out Of Seven z vključki perverzitet v verzih prinaša neposredno pečanje z zvokom sintetizatorjev, ki so jih uporabljali pop hiti v osemdesetih ter zvočno in produkcijsko nikakor ne gre skupaj s kitarskim riffom. Je tipični primer, kako Edguy tu degradirajo sami sebe. Dejansko je skladba v vsem Edguyjevska, a občutek, ki ga zapušča je naravnost patetičen, saj je tovarišija, ki stoji za njo sposobna marsičesa boljšega. Dejstva ležernosti in dolgočasnega razvoja albuma, "zahvaljujoč" vključevanju večinoma skladb srednje hitrega tempa, seveda ne opere tudi manj zanimiva baladeska Every Night Without You, ki ohranja klišejskost in nezanimivost. V skladbah, kot sta Breathe (odštevši butasti zvok sintetizatorja v kitici), pa Fire On The Downline uspe skupini iztržiti v vodilnih refrenskih napevih atribute, ki krasijo starejša Eddguy dela. Žal so to pot takšni trenutku na albumu prikazani v izdatni manjšini.
Instrumentalni deli so razvlečeni, mnogokrat povsem upočasnijo in omrtvičijo komad kot je to denimo v Rock Of Cahsel, kjer vpletajo Edguy folk elemente, povsem klišejskih rešitev v melosu motivov, kar vžiga elementarno prepričljivo v akustični preobleki in v rokah britanskih/irskih skupin, ki so tem pristopom zapisane v osnovi . Seveda skušajo Edguy to sočno pest govna znova pretkano skriti v bleščeči atribut duhovičenja, ki se (občasno prav posiljeno) drži skupine nekako obvezno od albuma "Mandrake" dalje. "A nisi dojel fore? Ni panike stari, saj se samo malo zajebavamo!" To nemara vžiga v nedogled le pri gluhih. In Pandora's Box s srednjim "delta blues" eksperimentom? Ni problema. Bend je pač dostopen za neslane šale. Če tega niste dojeli, je nekaj narobe z vami, ne z Edguy. Resnica leži drugje. Na seznamu skladb se je s Pandora's Box znašel še en težko prebavljiv komad, ki je dinamično povsem nepretočen zaradi eksperimentiranja z vsebinami, ki skupini nikakor ne godijo in jim skupina v svojem duhu, v svoji osnovni esenci in s srcem nikdar ni bila zapisana. V kolikor bi bil album konceptualiziran, bi ti eksperimenti dosegali večjo smiselnost.
"Age Of The Joker" je album, ki se nikamor ne premakne. Vokali Sammeta so stanjšani, vokal se mu je z leti tudi znižal in v visokih linijah se čuti, da vleče verze mukoma iz petnih žil. Ta tanka barva vokala skladbam srednje hitrega tempa nikakor ne godi, saj ob instrumentalno trivialni zasnovanosti, ne vnašajo ustreznega melodičnega polnila, čeprav je Sammetov vokal v osnovi usmerjen ravno v takšen princip. Za takšne skladbe potrebuješ močnejši in debelejši vokal, tak kakršen pripada Jornu Landeju, Johnnyju Gioeliju ali Rusellu Allenu. Za Sammeta bi bilo torej čim prej najboljše, da se Edguy znova spogledajo s prvinami evro power metala in uglasijo za pol tona niže.
"Age Of The Joker" ni zabaven album, niti ni poseben album, niti ni nov razvojni korak naprej v smislu artistične rasti skupine. Je kupovanje naklonjenosti množic pod pretvezo duhovičenja idejno izpete in iztrošene skupine, ki je svoj ustvarjalni zenit očitno dosegla leta 2001. Izdelek je striktno namenjen le gorečim fanom skupine, ki verjamejo v svoje ljubljenčke kot v utelešenje božanstva, ki je nezmotljivo v svojih dejanjih. Sammet, ki piše glasbo in verze v celoti sam, je sicer čudodelnik, ki pa tokrat ni uspešno unovčil svojega talenta. Ostaja le še misel, ki bo pomagala pozabiti na ta album in retorično vprašanje: "Kdaj izide novi Avantasia album?"
na vrh