"Against The Gravity" je učinkovito zaobjel in izpostavil osnovne odlike Elvis Jackson. Izpostaviti srž izvorne rock energije, ki jo veji duh skupine. Povzel je sproščenost, neobremenjenost, velik pozitivizem, smisel za humor (ujet v prikupno prismuknjeni Boyz And Girlz), minimalizem ki uspešno učinkuje v uživanju jedrnatosti. Vodilo "več je manj" je učinkovito izkoriščeno. Produkcija je ohranila živost, hkrati pa jasno izpostavila vse štiri osnovne gradnike zvoka ter potegnila optimum iz kvarteta.
Namerni produkcijski nastavek "kovinskega struženja" bas linije v naslovni skladbi, ki se na albumu nikjer več ne ponovi, je neverjetno sočna in domiselna prizemljitev pobesneli "thrashy" kitarski frazi (zaviranja z dlanjo) skladbe Against The Gravity, ki album načne, ritem in prepoznavni pristop vokalista Bude, pa mu dajeta jasno alternativno rock konotacijo. Šokantna glasnost, ki ogreje album v trenutku na želeno delovno kemijo.
Sledi nadaljevanje v podobni frekvenci, s še eno silno pozitivistično naravnano divjo koračnico Wake Me Up! zgodnjih Green Day obrisov. Trije, štirje akordi in energično "šponanje". Nebrzdanemu galopu sledi v nadaljevanju tudi Sweet Perfection, kjer zlasti odlični izkoristek plasirane melodije v bas liniji, skrbi za odlično kontra uravnilovko ter hkrati drži razvoj albuma še naprej v visoki dinamični pretočnosti.
Prvi trije komadi so odvrtijo še preden vdihneš in izdihneš, že jih nasledi eden vrhuncev albuma Dry Your Tears, ki jo povzema živahno ritmično pozibavanje rahlo pospešenega reggae ritma, usmerjenega proti SKA tirnicam. Končno se prikradejo prvi moli na album, Elvis Jackson pa potrdijo kako močno ritmično sekcijo imajo. Gre za tipični primer skladbe, ki opozarja, kako je lahko bas kitara pomemben instrument v rocku, saj hkrati ustvarja zapeljivo ritmično figuro ter nosi glavnino vse melodije v vsej svoji visoko domiselni igrivosti. Nasploh lahko Elvis Jackson po fuziranju "groove" ritmov katere zmagovito nastavljajo pod enostavne rockovske šablone kitarskih riffov, ali preprostega brenkanja čistih akordov, opomnijo na nekakšen slovenski adekvat (tudi ob vsem naprezanju po komercialni uspešnosti) Red Hot Chilli Peppers.
Skupina se vrne k znanemu hudomušnemu nažiganju skozi Breaking The Silence in Not Here To Pray - slednjo bi z lahkoto prekril z "metal riff" finto otvoritvenega komada in ju tako v sosledju skladb albuma zamenjal. Nosita zelo podobno izrazno energijo.
Žalostinke niso ravno vsakdanja reč pri Elvis Jackson, a This Time je odlična in zahtevana sprememba vzdušja in dinamike albumu povzeta po ljubezni do reggae glasbe, ki ohranja poslušalca budnega. Komaj se naužiješ spremembe, že pozitivno preseneča Street 45, idealno zložena za hit, zaradi banalne spevnosti refrena. Poleg Dry Your Tears sta Street 45 in This Time še dve skladbi, ki si zaslužita posebno pohvalo glede na perfektno skombinirano melodično ujemanje predrefrena z refrenom, kjer je skupini še posebej posrečeno uspelo izpostaviti neverjetno fluidnost in visoko poslušljivost, hkrati s tem pa dodati (na albumu redkejši) emotivni utrip bolečine, ki opozarja, da so tudi fantje Elvis Jackson samo krvavi pod kožo.
Vendar je ravno This Time točka albuma, ki združuje v sosledju štirih točk najbolj vznemirljiv trenutek novega izdelka. Zlasti je njihov osnovni dinamo navdušujoča igra ritem linije, ki jo krona še posebno učinkovito izvirno združen in zahteven motivski prehod v nažigaški skladbi Salvation. A Glass Of Tequila bi bila lahko mnogo bolje izkoriščena kot zaključek albuma. Tu bi se album dejansko lahko končal, vendar ne brez posrečeno navihane zajebancije, kot je Boyz And Girlz. Zaključna skladba What Took You So Long je v generičnem smislu kaplja čez rob albuma, njegov manj zanimiv trenutek, a mu prinaša dragocene točke edukativno besedilo osebnega samospoznanja. Včasih je za to edina pot, da prelomiš v glavi vsa pravila vsakdana, se jim izmuzneš in šele takrat najdeš v miru osvobajajoče samote pravega sebe.
Ne smemo zaobiti navdušujočega napredka na vokalih pevca Bude, ki je nadgradil prepoznavnost lastnega pristopa. V pospešenih trenutkih je lahko nadležno zbadljiv, kar daje skladbam punkovski akcent, v ležernih trenutkih namerno krivi melodijo v verzih, kot pravi jamajški pravnuk. Njegova izraznost je vseskozi visoko energična, tudi eksplozivna, prožna in doumljiva, naglaševanje angleškega jezika pa je na takšnem nivoju, da deluje v vsej biti zadovoljivo ameriško angleško.
Čuti se, da je končni izdelek obdelalo kar nekaj prekaljenih rok tujih mojstrov studijske obdelave zvoka. Neizpodbitno novo dejstvo še poglablja razkorak med Elvis Jackson in ostalimi slovenskimi skupinami modnega alter rock vala, ki se za tak pedigre šele borijo. Elvis Jackson so z novim zvokom prestopili meje šentflorjanske kure in zrelostno vehementno zapluli v širno morje internacionalnih prostranstev. Na kaj takega smo lahko zelo ponosni, hkrati pa privoščimo podobno pot tudi preostalim slovenskim rock skupinam, ki bi temu rade sledile. Vodilo biti kakovostno primerljiv v širni družbi glasbenih skupin planeta Zemlje, je preboj v tujino. Aleluja. Za kar niso bili izkoriščeni nastavki tretjega albuma, je povzel četrti album "Against The Gravity". Očitno so morale nekatere stvari dozoreti, kot npr. menjava bobnarja, pa tudi vse veččja krnitev fuziranja reggae, ska, funk vsebin vosnovno rock formo, kajti "Against The Gravitiy" je precej bolj odrezav in neposreden (rockovski) album od predhodnika, ki bo morda koga presenetil s "poenostavitvijo" nove igre te zasedbe. Obrnilo se je še dodatnih pet let kalitve in zorenja, med prejšnjim in novim albumom, ki je profesionalno "popeglan" do te mere, da lahko osvoji glasbene mase. "Against The Gravity" suvereno postavlja temelje Elvis Jackson za varno simbiozo na svetovnem zemljevidu ter zagotavlja skupini varen in neodvisen artistični razvoj v prihodnje.
na vrh