Gallagher, Rory: Against The Grain

Against The Grain, z desetimi sijajnimi skladbami, ujame Rorya v fantastični formi. Preprosti Irec, ki se je po razpadu Taste s istoimenskim prvencem tako sramežljivo pobiral na noge, po slabih petih letih samotarskega pohajkovanja, izidu kultne Irish Tour in nepozabne avanture z legendo blues kitare Albertom Kingom, s svojim sedmim albumom postavlja nov mejnik lastne glasbene poti, ki se je v prihajajočih letih pokazal tudi kot pomembna odskočna deska kasnejših kitaristovih triumfov.

A o teh malo kasneje. V album Gallagher vstopa v polnem naletu, z trdo rokersko skovanko Let Me In, ki lepo kompenzira značilen zvok Roryeve kitare z ognjevito Lou Matrin klavirsko igro. Mojstrsko kombiniranje obeh kontrastov ustvarja določeno vzdušje neobremenjenosti, ki ga je moč v manjših presledkih na albumu vseskozi opaziti. Razburkano razmerje vokala in klavirja nadaljuje Cross Me Off Your List, kjer se razpoloženo paralelno sprehajanje vokala in kitare lepo odraža v ostremu jazzy špikanju. Skladbo lahko razumemo tudi kot oster ogovor neuki raji, ki Rorya rada deklarira kot izključno blues kitarista, s čimer se pred širino njegovega glasnega izraza, kot tudi kitaristovimi liričnimi ambicijami, prepogosto zatiska oči. Malce bolj preprosto, a z izrazitim emocionalnim nabojem, izzveni tipični Gallagher blues standard Ain't Too Good. Otožne, mogoče celo nekoliko preveč obremenjujoče vokalne linije nemudoma ustvarijo učinek nasproten živahnemu uvodu albuma. Gallagher v velikem slogu krmari z igro te sebi lastne melanholije, ter z inovativnim koriščenjem razumevanja melodike ustvarja skorajda orkestralni zvokovni zid.

Proč od malodušnega obtoževanja! Tu je že Souped-Up Ford, ki se v nič kaj prijaznem slogu hitro otrese vseh frustracij "nerazpoložene" predhodnice. Mogočna blues rokerska magija veje iz te fantastične skladbe, ki je v bistvu nadgradnja neusmiljenega obračunavanja kitare in navdušenega Matrinovega poskakovanja. Oba elementa skozi skladbo zdrvita usklajeno na vrat na nos, brezkompromisno, a z dovolj kontrole gibanja, ki znotraj neobvladljivega divjanja navdušenja raste na trdno grajeni glasbeni strukturi. Lahkotna in neulovljiva zvočnost krasi Bought & Sold, melodičnega humorja polno skladbo, ki z ironijo na eni in pikrim sarkazmom na drugi strani, vnovič proslavlja edinstvenost Gallagherjevega izraza. Ta ostaja v vseh pogledih senzacionalen tudi po zaslugi domiselno aranžiranih motivov večini bolj kot ne neznanih avtorjev, kot sta heroja 60tih let Sam & Dave, Bo Carter ali pa malo znana blues legenda Huddie Leadbetter a.k.a. Leadbelly. Prav kavbojsko obarvana klasika slednjega, Out On The Western Plain, se izkaže za največjo pridobitev že tako pestrega Roryevega kataloga etno inspiriranih cvetk.

Rory Gallagher z Against The Grain ostaja eden najpomembnejših elementov otoškega, zelo verjetno pa tudi svetovnega blues rocka. K temu so gotovo pripomogli tudi homogenost, zaupanje in popolno medsebojno razumevanje znotraj zasedbe, ki po Blueprint debiju stopa že v tretje leto intenzivnega delovanja. Posledični trdnosti navkljub pa dajeta samozavest in elan kitarista slutiti, da je bil Gallagher v času nastanka albuma šele na začetku svoje poti. Against The Grain je tako lep prikaz entuziazma in čustev tistega časa.