»Aftershock«! Novi Motörhead album! Izšel pa je z enoletnim faznim zamikom glede na ustaljeno prakso izdaj Motörhead albumov, ki izhajajo od leta 2002 dalje v časovnem intervalu na vsaki dve leti. »Aftershock« je tako nasledil svojega predhodnika »The Wörld is Yours« (2010) po treh letih.
Sredi letošnjega leta je udarila, kot strela z jasnega novica o resnih zdravstvenih težavah človeka, ki ga mirne duše lahko razglasimo za edino pravo ikono rock 'n' rolla vseh časov. To je »železni kancler« Lemmy Kilmister. Saj ni mogoče? Železni kancler je namreč nesmrten. No vsaj navidezno. In vendar se tudi »Snaggletoothu« kdaj skrha zobovje. Ah ta leta. Premalo jih je. In še zahrbtno minejo. Molče. Ne povedo nič. Za Lemmyja tako v zdravstvenem oziru ni več šale in tudi njegovo zdravilo imenovano dnevni liter Jacka Danielsa ni več zanesljivo. In ko je »Matilda pošteno zapretila« so Motörhead odpovedali vse poletne koncertne nastope na evropskih festivalih za leto 2013, pojavili so se zgolj simbolično na odru Wacken Open Air festivala, kjer so odigrali pol ure dolg repertoar, da namignejo množicam, češ: »Ne!« Ni še konec! Še migamo!« Kmalu po odpovedi vseh koncertov na poletnih festivalih, je že v začetku julija prišla najave nove jesenske dvoranske turneje! Motörhead po Evropi s predskupino Saxon. Natančneje po Nemčiji in Veliki Britaniji! Ob tem pa je bilo vseskozi jasno, da pripravlja zasedba tudi novi studijski album, ki mu bo posvetila novo turnejo.
In rezultat? Kar štirinajst skladb. In kar nekaj neznačilnih za vse tisto, kar smo prejemali od Motörhead vsa ta leta. Kot bi skupina čutila, da je to lahko zares njen zadnji studijski album. Kot da si je rekla. »Naredimo album na katerem bodo naše ideje, ki si jih želimo posneti, pa nikoli ni prave priložnosti zanje!« Zdaj ali nikoli torej.
In »Aftershock«? Je drugačen album? Beseda drugačen v korelaciji z Motörhead je skoraj beseda enaka dejanju bogoskrunstva. Če sem bolj eksakten ni toliko drugačen, kot je barvit. Na njem je vse tipično "Motörheadovsko". To je konstanta in brončeni trio peklenskih pankrtov od tega ne odstopa. Lahko pa rečemo, da je bolj barvit, kot povprečen Motörhead album izdan v zadnjih dvajsetih letih.
Lahko celo tehtamo o tem, da je »Aftershock« spet bolj upočasnjen album, nemara ob albumu »Hammered« (2002) celo najbolj počasen album kariere skupine. A to ni merilo kvalitete. Le manj pomembno dejstvo. Motörhead so prenehali igrati »hitro in na silo« nekje konec devetdesetih, ko so iz postave kvarteta prešli nazaj v trio. Nemara se je takrat Lemmyju zagabilo dejstvo, da je vse več »naglušnih« glasbenih kritikov tlačilo Motörhead naenkrat k metalcem. Albuma »Bastards« ali »Sacrifice« nosita smrtonosno navit in nametaliziran zvok. Temu pač ne gre oporekati. A to so bila devetdeseta.
»Aftershock« pa je pravi stik s koreninami glasbenih okusov članov skupine Motörhead, recimo raje kar Lemmyja. Na »Aftershock« slišiš riff, ki je navdahnjen nad elementarnim riffom Hendrixove Purple Haze v skladbi Death Machine. Slišiš tudi skladbo Lost Woman Blues, ki bi jo lahko v svoji varieteti posnel brez težav Joe Bonamassa na kakem studijskem albumu, pa malo kasneje še en krepčilni »blueser« Dust And Glass. Obenem pa je kar nekaj trenutkov na albumu vključno z otvoritveno Heartbreaker ali Crying Shame (z dodatkom klavirja v refrenu – seveda je komaj opazno zamiksan v zvočni sliki), ki opominjajo na dejstvo, da velja Lemmy Kilmister od nekdaj za velikega ljubitelja lika in dela The Beatles. Naravnost povedano pomeni to, da je Lemmy, ob vsej »nabrušeni reputaciji ostro oblečenega moškega« ljubitelj dovršenih melodij. Ena takšnih je odlična kombinacija rock 'n' rolla in refrenske spevnosti tudi v novi skladbi Killer!
Želite kroše v čelo blesavo navkljub »čudnemu razvoju vsebine« tega prispevka? V hitrostnem maršu zbližanja peklenstva albuma »Bastards« (1994), vendar z veliko več organske zvočne »zrelosti«? To je nova skladba End Of Time! In v tem ni osamljena. Na repu albuma se ji v tovrstni energiji pridruži skladba Paralysed.
Going To Mexico velja za enega najbolj usekanih komadov plošče. Odpre se »prekopirano« in že slišano. V slogu kakšne We Are Motörhead, na sredini pa se ritem zasuče na glavo. Ne skušajte plesati nanj, sicer boste dobili vodo v obe koleni. Sicer pa so na albumu tipični organsko pospremljeni rock 'n' roll vnetljivci, polni slečene umazanije prepoznano hreščave kitare Philipa Campbella, edinstvene rožljavosti Rickenbecker bas kitare, topovskih zamahov Mikkeya Deeja in tistega po kar vedno pridemo k Motörhead. »Smrtonosnosti«, ki jo spravlja iz sebe v tej galaksiji le znamenita figura Lemmyja Kilmistra. In brez skrbi. Sape ji ne zmanjkuje. Trenutki tipične rock 'n' roll pristnosti albuma in z njo vred trdoživosti Motörhead, so Silence When You Speak To Me, Coup De Grace, pa Do You Believe. Vsebina skladbe Queen of the Damned je celo smiselno primerljiva s koncem sedemdesetih let. Gre za pankrtski rock 'n' roller z vgrajeno punk noto edinstvene Motörhead recepture, ki dokazuje, da so Motörhead lahko danes bolj podobni ultimativni edinstvenosti formacije z Eddie »Fast« Clarkom v postavi, kot kdaj koli kasneje po razpadu te Motörhead formacije, to je kmalu po izdaji albuma »Iron Fist« (1982). Seveda je to le ena osamljena iskra novega albuma.
Produkcija Camerona Webba se je enkrat več izkazala, da je pisana na kožo novim časom za Motörhead. »Aftershock« je prvinsko organski. Prvinskost energije, kot jo sproducira v rock 'n' rollu format tria, ne bi mogla biti bolje predstavljena, kot je. »Aftershock« je pravzaprav ujet v produkcijskem oziru v enako vibracijo, kot predhodnik »The Wörld Is Yours«, le da je konkretno bolj razgiban v barvitosti vodilnih rešitev na skladbah. Teh je 14. in verjemite. Ne bo vam dolgčas. Ne glede na to, da počnejo stvari znova enako, znajo obenem tudi znova zmagovito šokirati! In to je vse kar potrebujejo!
To je tudi album, ki je prav zaradi te razgibanosti, kot jo pooseblja, bolj zanimiv in bolj privlačen za poslušanje, kot ducat zadnjih studijskih albumov skupine. Kar je namigoval sicer odlični predhodnik »The Wörld Is Yours« je torej »Aftershock« še nadgradil! Trio ostaja neukročeno edinstven in v vseh gibih ga krasi še vedno v vsem njegova unikatna artistična samoniklost. Toliko pristnosti, kot jo po dekadah kljubovanja izcedijo Motörhead še danes iz sebe, je pravi čudež. To pot je skupini uspelo najti odlično srednjo uravnilovko med tistim kar vsi zahtevajo od nje, to je sesipajoča prepoznavna energija in svojimi željami, da spravijo na snemalni trak niz idejne razgibanosti kompozicij. Dialog in simbioza obeh principov sta perfektna in upam si trditi da Motörhead v zadnjih dvajsetih letih tako dobrega albuma še niso izdali.
Če mora biti to zadnji Motörhead album, bo veljal za odlični rekviem skupine! Oddelan je v pravi maniri korenite moške nabreklosti! Ta bend ni nikar poznal predaje, nikdar udinjanja, nikdar servilnosti. Vzel je. Tudi zgrda, če že ni šlo zlepa. »Če že moram k vragu, bom krenil v prostranstva pekla pokončno!« »Aftershock« je odličen album. Je 100% Motöhrhead album, na katerem ni občutka, da se Lemmy in kompanija slučajno ustavlja. Pustimo dejstva skrhanega zdravja Lemmyja pri strani. Energija tega albuma nosi drugo sporočilnost! In ta namiguje odločno, da predstave še zdaleč ni konec. Sedaj pa le brž v trgovino po novi Motörhead album. Naj se vam zabliska v glavah!
na vrh