Marillion so se ob izidu "Afraid Of Sunlight" nahajali na koncu nekega obdobja. Njihova tedanja založba EMI po pričakovanju (vnovič) ni znala ceniti artistične kvalitete predhodne mojstrovine "Brave" (1994), saj je album navkljub temu, da je šlo za enega najboljših dosežkov v progresivnem rocku devetdesetih v katerega so člani skupine vložili ves razpoložljiv potencial, doživel relativen komercialen neuspeh. Zato niti najmanj ne preseneča, da je bil "Afraid Of Sunlight" poslednji studijski album te kultne britanske art rockovske skupine, ki je izšel pri prej omenjenem založniškem gigantu.
Čeprav večino besedil na "Afraid Of Sunlight" druži skupna tematika samodestruktivnosti, ki jo lahko prinese pretirana, nenadna slava, album ne vsebuje koncepta. Posamezne skladbe se nanašajo na tragične usode slavnih ljudi iz sveta zabave in športa; v tem primeru nogometaša, hitrostnega voznika na vodi, boksarja, rock'n'roll pevca in 'kralja popa'. Večina pozornih poslušalcev in poznavalcev razno raznih družabnih kronik iz besedil ne bo težko razbrala za katera imena gre. Po mračnem in globokem konceptu, ki je zaznamoval "Brave" so se Marillion na tem dosežku odeli v ambientalno precej bolj mavrične barve, tako da gre za kar se da slojevit izdelek, kateremu niti za hip ne zmanjka izjemne emocionalne globine. Album je na trenutke ambientalno že skorajda po ameriško 'žurerski', a je na drugi strani zelo dobro uravnotežen s številnimi melanholičnimi trenutki.
Navkljub nič kaj rožnatim razmeram v katerih se je band takrat nahajal, saj so želeli na svoje, čim bolj stran od EMI, a še vedno niso vedeli kam jih bo popeljala prihodnost, jim svežih idej ni primanjkovalo. Steve Hogarth oziroma gospod 'H' (kot je znan med privrženci skupine) je bil po zaključku "Brave" turneje energetsko in čustveno popolnoma iztrošen, zato je potreboval ustrezen ventil, da bi se lahko izpraznil. Ravno to je ob majhni pomoči prijatelja in občasnega pisca besedil Johna Helmerja vplivalo na uspešno ustvarjalno in lirično zaledje "Afraid of Sunlight"
Za prvi dve kompoziciji na albumu bi se lahko reklo, da vsebujeta satiričen podton. Otvoritveni "Gazpacho", katerega tekst pripoveduje zgodbo o nekdaj slavnem, kasneje propadlem boksarju (sicer je Gazpacho tudi španska nacionalna jed-neke vrste paradižnikov juha) je, kot se spodobi, izvrsten, izjemno dinamičen in energičen uvod v srednjem tempu. Simfonično-akustični aranžmaji so v ozadju lepo speljani skozi osrednjo melodijo, ki jo pretanjeno gradijo Rotheryeve subtilne kitarske fraze in Trewavasove galopirajoče bas linije. Mosleyevi bobnarski prehodi so tu izjemno dinamični in speljani z neverjetno mehkobo. 'H' v to klasiko skozi petje vloži nadpovprečen emocionalni naboj, kar sicer velja tudi za preostala dela na tem albumu. Po njegovih besedah je bil glavni navdih pri tekstu za "Gazpacho" Scorsesejev Pobesneli bik z Robertom DeNirom v glavni vlogi.
Še dandanes zabavni, duhovito zveneči eksperiment "Cannibal Surf Babe" je scmarjen po psihadelično rockovskemu receptu z večglasnimi vokalnimi harmonijami v ozadju in nenadnim sosledjem elektronskih vzorcev na Kellyevem sintetizatorju. Tovrsten, nenavadni slogovni preobrat v psihadelično rock'n'rollerske vode ni tako nenavaden, če se ve, da je besedilo navdahnjeno z zavoženo, samodestruktivno kariero nekdanjega Beach Boys pevca Briana Wilsona in s tem posledic, ki jih prinaša zloraba (psihadeličnih) substanc.
Temu sledi občudujoč kontrast s hit singlom "Beautiful", eno najlepših balad v povesti skupine, katero se po čustveni intenzivnosti lahko uvrsti ob bok zimzelenom kot sta "Easter" in "No One Can". Utopično besedilo govori o tem kako bi lahko bilo na svetu vse drugače in boljše, če bi ljudje dajali večji pomen notranji kot pa zunanji substanci/lepoti. H-jevo petje tu vnovič postane zakladnica osupljivega emocionalnega bogastva, zlasti med hipnotičnim refrenom, medtem ko ga v ozadju spremljajo Kellyeve šelesteče Hammond orgle in Rotheryeva značilna kitarska subtilnost s katero je že tolikokrat v povesti skupine pričaral nepozabno ambientalno magijo.
"Afraid Of Sunrise" je prepojen s skrivnostnim in skorajda spokojnim ambientom, ki je plod pastoralne melodije na akustični kitari in subtilnih simfoničnih tekstur v ozadju skozi katere odmevajo navihane bas linije. Seveda Marillion ne bi bili Marillion, če ne bi vse do konca stopnjevali tovrstni enigmatični ambient. Klasika "Out of This World" je posvečena spominu na Donalda Campbella, pokojnega hitrostnega rekorderja na kopnem in na vodi. Campbell je leta 1967 s posebnim plovilom Bluebird K7 poskušal še izboljšati lasten hitrostni rekord na vodi, a ni dobro ocenil nevarnosti in se pri tem smrtno ponesrečil. Zanimiv podatek je, da so njegovo truplo prinesli na površje šele leta 2001 za kar je bil najbolj zaslužen potapljač Bill Smith, katerega je za to odločitev navdahnilo poslušanje "Out of This World". Pri dvigu trupla nesrečnega hitrostnega rekorderja sta bila prisotna Steve Hogarth in Steve Rothery, oba najbolj prepoznavna in pomembna obraza skupine. Tako kot se spodobi za skladbo, ki pripoveduje o tako tragičnem dogodku, je ta prežeta z neverjetno melanholijo za katero je H-jev vokal kot ustvarjen. Pri tem seveda ne sme manjkati že skorajda tradicionalna 'jokajoča' Rotheryeva solaža na slide kitari.
Naslovna skladba, še ena kompozicija spokojnega ambienta, vendar številnih živahnih prehodov, ki vodijo do energičnega refrena, je navdahnjena z življenjsko potjo samodestruktivnih, prezgodaj umrlih filmski igralcev kot je bil denimo James Dean. "Beyond You" je navdahnjen in strukturiran s tehniko 'zvočnega zidu', ki je zaščitni znak nekdaj cenjenega, v zadnjih letih, po nagnusnem umoru igralke Lane Clarkson, pa samo še zaničevanega in zloglasnega ameriškega producenta Phila Spectorja. Tudi to pot se je Marillion posrečilo ustvariti ambientalno izjemno bogato kompozicijo z očarljivimi multi-harmonijami na kitari in klaviaturah ter s H-jevim nezgrešljivim vokalnim patosom.
Zaključna klasika "King", morda celo najbolj kompleksno delo na celotnem albumu, je še dandanes med privrženci banda eden njihovih najbolj cenjenih zimzelenov. Prav gotovo je na njegovo večjo priljubljenost vsaj nekoliko vplivalo to, da se besedilo nanaša na pokojnega (ob izidu albuma seveda še zelo živega) kralja popa Michaela Jacksona pa tudi na 'njegovega predhodnika' Elvisa Presleya. Lahko pa bi se nanašalo tudi na katerega koli današnjega glasbenega zvezdnika ali zvezdnico, ki s škandali polni naslovnice rumenega tiska, medtem ko njegova/njena ustvarjalna pot vse bolj drsi navzdol. Kellyevi efekti na mini-Moogu in dodatne sintetizatorske začimbe zvenijo kot, da bi bile potegnjene nekje iz sedemdesetih, medtem ko si da Rothery duška s temperamentno kitarsko solažo. H-jevi klavirski aranžmaji in melanholično petje ves čas lepo skrbijo za harmonično prizemljitev. Tu bi se lahko govorilo kar o triumfalnem vrhuncu celotnega albuma.
Mojstrovina "Afraid Of Sunlight" je eden najboljših albumov v povesti 'najbolj skrbno varovane britanske glasbene skrivnosti'. Marillion se je vnovič posrečilo ustvariti nekaj svežega, brez spogledovanja z mogočno preteklostjo, a ob ohranitvi in celo izboljšavi vseh dotedanjih skladateljsko-liričnih kvalitet. Navkljub temu, da so po njem sledili bolj ali manj sami odlični in primerljivi studijski izdelki, progresivno rockovski inovatorji vse do izida "Marbles" (2004) nekako niso uspeli preseči njegove kakovosti in zvočno-emocionalne širine.
na vrh