Po poglobitvi v zadnji album Poljakov Blindead, album Absence, postane jasno, da so fantje vse prej kot površinski, polovičarski in vsakdanji, zato je bilo povsem logično, da je pot retrogradno vodila nazaj k izvornemu grehu, svetemu gralu zasedbe, k njihovi točki ustvarjalne eksplozivnosti, zaradi katere ni moglo biti nič več tako, kot pred točko rojstva, stvarjenja. Slednjo je moč najti že leta 2010 v formi izjemno kompleksnega, progresivnega in temačnega briljanta, imenovanega Affliction XXIX II MXMVI, ki za svoje poigravanje liričnih sporočil ter domala simfonično distorzirane igre ritmov in melodike jemlje duševno bolečino ter zloveščost zavrženosti avtističnega otroka, nerazumljenega psihičnega bolnika, izseljenca iz sveta racionalnih plehkih posameznikov, ki drugačnosti ne sprejemajo. Osamljenost, drugačne poti dojemanja stvarnosti, nevsakdanje tolmačenje zaznav, simptomatsko zapiranje vrat in oken v svet, da si lahko sam s seboj, s svojimi mislimi, mentalnimi kalkulacijami, sporočili, ki jih ne zmoreš deliti s svetom – to je materija, s katero se Blindead spustijo po toboganu empatije v temo sveta mladega dekleta, ki je žigosano z avtizmom. In sporočilo se razbre že s prebiranjem vrstic naslovov komadov. Self-consciousness Is Desire And After 38 Weeks My New Playground Became Dark And Gray, So It Feels Like Misunderstanding When All My Hopes And Dreams Turn Into Affliction. Sporočilo obeta težko, masivno soočanje s temo, bolečino, kalejdoskopski niz podob, stkanih s prefinjeno dramaturško taktirko, ki Poljake daje v isto raven z bolj znanimi mojstri Neurosis, Isis, Pelican ali Rosetto. Sledenje presežkom nosilcev žanra zahteva popolnost poustvarjalcev ter sledilcev, Kar Affliction XXIX II MXMVI seje s popolnimi dinamičnimi semeni sludgersko progresivne godbe od prvega takta albuma dalje.
Self-consciousness Is Desire, samozavedanje je cilj, ki ga antijunakinja plošče ne bo mogla nikoli doseči. Po ambientalni temi odprtja vrat v mentalno podzemlje glavne junakinje, se začne odvijati eksorcistični, očiščevalni ples, v katerem se na kitare, ki premorejo senzualnost Porcupine Tree, lepijo umazani odtenki brutalne metrike Opeth. Zvočne teksture so multiple, zvok gost in temačno neprediren. Prek masiva kitar, basa, ritmično podkrepljenih zvočnih pejzažev in bobnarskih stopnjevanj se vpreda v celoto izjemni vokal Patryka Zwolinskega, ki že v prvi podobi, prvi freski in odslikavi teme, prehaja subtilno od mehkobe v grelo brutalnost popolnega bolečega zlitja s sporočilom besedila. Kompleksnost bivanja in zavedanja, na drugi strani čudež rojstva, po katerem se v rastočem posamezniku razpirajo duri zavedanja ter konstruiranja realnosti, na platnu osebnega zavedanja pa se po užitju življenja konstruirajo tudi determinante časa, prostora in same materialnosti. Med hladno racionalizacijo ter dojetje stvarnosti se vpihujejo nejasne podobe sanj, hrepenenja ter eksistencialne ogolelosti, Blindead pa to odslikujejo z debelimi nanosi post rockerske matematike, ponavljajočimi rifi ter močnimi ambientalnimi dodatki dobro premišljene uporabe elektronike, ekspresivnim tesnobnim izbruhom vokalov pa sledijo bolj hipnotično tesnobne plasti zlivajočih se fraktalov ritma in melodike. Eklektični polet v sfere hladne kaotičnosti in bolečine se nadaljuje s skladbo After 38 Weeks. Precej bolj mehkoben, skoraj zasanjani Patrykov vokal tokrat v pripovedni, bolj umirjeni naracijski paraboli ob zvokih preplastenih kitar, bobnov ter zvoki sugestivne minimalistične trobente nadaljuje razstiranje zaznavnega spektra osrednje junakinje albuma. Metalizirani priokus bivanja, oropanega vse polnosti, se bolj kot po zvoku celote kaže tu v poglobljeni introspekciji besedil. »Muted, distant, unrecognizable sounds… / The city, the people, the kitchen, the bathroom, / Places I managed to recognize / After several days / But not by smell / I can't smell anything / It feels like I'm not breathing / My sense of taste also ruthlessly vanished somewhere / The last thing I had in my mouth left a metallic aftertaste / But it was ages ago / I see nothing / Gravity is nonexistent / Where the hell am I? / Impulse how did it happen? / Nothingness / Why can't I remember who I am, what I am? / After a minute I realize I don't remember anything / What was yesterday, what's today? / I'm suspended in a smudgy, fuzzy, vague, obstinate nothingness / I'm swallowed, my world shrinked / And keeps getting smaller like it's trying to devour me / Then again I have a strong sense of assured safety ...« Album se prebira in razkriva kot resnično dramaturško poglobljeni splet dramaturgije življenja, glasbeno ekspresivne genialnosti, ki ne streže z refreni za preprosto mislečega in enostavnosti hotečega poslušalca, izvenserijski mračnjaški esteticizem pa človeka enostavno samodejno, z močjo čistega sugestivnega magnetizma suspenza, vodi dalje ne da bi imeli občutek grenkobe ali kakršnegakoli primanjkljaja. My New Playground Became razpihne vnovič bolj eruptivna čustva. Dekle je tokrat v želji stika in slišanja iz svojega emocionalnega kokona, vakuuma mentalnega univerzuma, v svet iztisnilo krike bolečine, rastočega gneva ter uničevalne želje po izničenju svojih omejitev, meja, da bi se polno prelilo v okoliški svet. Turbulentni red kaosa in matematike čiste lucidnosti zvočnih kontur doseže tu svoj vrhunec, po samodejnem, dobro domišljenem prelivu v bolj pinkfloydovski komad Dark And Gray pa se po kozmični razgradnji in statičnem odmiranju nasilne sle po izrekanju, pa se zgodba razpleta vnovič malce bolj zlovešče utišano, a še vedno nastavljeno tako, da buri duha sledilcev parabole. Toolovski šepet statike in vedno prisotna odštevanka časovnosti z umirjenimi bobni, prek celote pa se praskajoče vpreda zvok akustike koncertnega klavirja ter impresivnih metamorfoz prvega grla zasedbe. Sledi vnovič malce bolj kontemplativni meditativni mentalni jazz predzadnje skladbe All My Hopes And Dreams Turn Into. Želja po tem, da bi glavna junakinja potovala lahko skozi prostor in čas tudi retrogradno, daje slutiti, da bi, po uresničitvi te želje, ukinila samo sebe, prekinila cikle ponavljajoče depresivnosti nepopolnega bivanja in bolečine nesamouresničitve. Bolj ekspresivni zaključek albuma Affliction s skladbo Affliction XXVII II MMIX začne pripoved približno nekje tam, kjer bi to po dramaturški strukturi pričakovali. Simbolična enost, centralnost števila ena, osrediščuje disperzirane podobe nedorečenih stavkov v podobi osamljenega boga, kreatorja stvarnosti, nosilca solipsistične grotesknosti bivanja ter kreiranja realnosti, v podobi dekleta, ki tu, brez nepotrebnih klišejev ter nadgradnje kompleksne strukture albuma s kakšnim poenostavljenim parolnim pobegom v vode varnejšega stihoklepstva, se sicer steče v veliki pompozni postmodernistični glasbeni finale, ki pa ne daje dokončnih odgovorov, pušča pa slutnjo zlovešče sklenjenosti zgodbe, ki ste ji sledili.
Mozaik razbitih fragmentov krši pravila hitoidne recepture kitic in refrenov namensko in popolnoma dosledno. Ne oziraje se na obrtniška pravila je tako album bolj podoben rezbariji, velikemu akvarelu življenja, peklenski simfoniji popolnega čustvenega primanjkljaja, ki pa mu čustev, barvne palete ekspresivne mogočnosti, nikjer ne zmanjka. Nevrotična lepota popolne hipnotične bolečine in praznenja spomni na krvave akvarele skupine Neurosis na albumu Through Silver In Blood, le da je tu tokrat veliko več post rockerske dodelanosti, minimalij, za ščepec več bolj izpostavljene produkcije. V kaosu emocij obstaja prikriti red, prikrita matematika, hladna racionalnost pa se tokrat umika čistim emocijam. Blindead so na albumu Aflliction dosegli stanje popolnega post-rockerskega zena, popolnega resonantnega zlitja s katarzičnostjo ničenja v imenu izrekanja popolne lepote. Sferičnost multiple muzikalične genialnosti se tu ne kaže kot prikaz dominacije posameznikov nad celoto, temveč celota nadvlada ego posameznika. Blindead delujejo kot koherentna celota, bolj kot posamezne skladbe pa je pomembno sporočilo kompleta kompozicij. Ne gre za estetsko onaniranje ali artistični monolog umetnikov s svetom, v katerem ni duše, ki bi sporočilo lahko dojela, temveč za poglobljen diskurz o bolečini, o bistvu bivanja, o matematiki integralov racionalnega, ki si podaja roko z iracionalnostjo podpovršnosti božanskosti Enega. Album je novelistični izlet v sfere nedotakljivosti disfunkcionalnega, s čimer dobi na koncu globlji filozofski pomen, postane orodje za dramitev in nadaljnje tolmačenje poslušalčevega smisla, poslušalec pa postane platno, na katerem se posamezne plasti lepijo v bolj mogočen krik Edvarda Muncha. Tu pa se, z dotikom lakrimološke metafizičnosti, dotaknemo polja, po katerem stopajo zgolj najbolj drzni in pogumni. Za slišano, čuteno in dojeto lahko mladim Poljakom samo čestitamo ter si želimo še več podobnih ekskurzij v nevarne vode neznanega.
na vrh