Britanci Haken so z albumom »Mountain« ustvarili enega najboljših progresivnorockovskih albumov leta 2013, kateremu sta slavospeve pela tudi Jordan Rudess in Mike Portnoy, aktualni in nekdanji član razvpitih Dream Theater, pa tudi njegovo 'odštekano' veličanstvo Devin Townsend, ki jih je pred eno izmed svojih koncertnih turnej povabil za predskupino. Upravičeno, kajti z »Mountain« so londonski prog zanesenjaki, ki prepričljivo gradijo mostove med prog metalom in prog rockom, presegli začetniški status novega upanja progresivnorockovske scene ter že s svojim tretjim studijskim dosežkom ustvarili mojstrovino neslutenih zvočnih razsežnosti. Takšen dosežek kot je bil »Mountain« je ponavadi težko ponoviti. Namesto, da bi Haken uporabili preverjeno uspešen recept so tokrat naredili nekaj pogumnih in večinoma pohvale vrednih potez. Čeprav s svojim četrtim studijskim albumom, naslednikom EP-ja »Restoration« (2014), niso uspeli ustvariti še ene mojstrovine v nizu (do tega albumu nekoliko zmanjka), gre še vedno za nadvse imenitno poslušalsko izkušnjo in enega prvih ter obenem glavnih kandidatov za naj progrockovski album leta 2015.
Ob minimalistični naslovnici, ki izgleda kot, da bi bila potegnjena iz 'predpotopne ere', nekje iz sredine osemdesetih, se Haken na »Affinity« delno vračajo k svojim srboritejšim progmetalskim koreninam, obenem pa presenetijo z nekaterimi eksperimenti, katere ne bi pričakovali in se po navdih namesto k sedemdesetih zatečejo k osemdesetim. Člani banda namreč prav tako kot zlato prog ero (sedemdeseta) čislajo za prog turbulentna osemdeseta. Gentle Giant vplivov, ki so pomembno zaznamovali »Mountain« je tokrat manj, zato pa je ponekod moč zaznati celo novovalovske in art pop rock elemente. Križanje slednjih s prog metalom in simfoničnim prog rockom, ki zavlada na nekaterih skladbah, je na »Affinity« navrglo nekaj nadvse zanimiv ter pohvale vrednih rezultatov, medtem ko je ločnica med brutalnejšimi in eteričnimi trenutki tokrat jasneje zarisana kot na »Mountain«.
Kratkemu elektronskemu uvodu »affinity.exe«, ki spominja na zvoke ZX Spectruma ali Commodorja 64, sledi vodilni single z albuma, »Initiate«. Slednjega bi se na račun kompleksnih ritmičnih nians, eteričnih večglasij, udarnih kitarskih pasaž, ki so pod zaznavnim Dream Theater in King Crimson vplivom, lahko označilo za karakteristično Haken skladbo, ki bo gotovo postala reden del njihovega koncertnega seznama izvedb. To, da se album več kot očitno občasno oplaja v retro zvokih osemdesetih je prvič jasno na »1985«, ki vsebuje Yes klasiki »Owner Of A Lonely Heart« soroden kitarski rif, medtem ko sintetizatorski aranžmaji občasno spominjajo na originalno verzijo skupine Asia. No, osrednja nit skladbe je še vedno progmetalska z nasršenimi kitarskimi pasažami, obskurnimi bas linijami in strastnimi bobnarskimi prehodi, medtem ko pevec Ross Jennings, kot vedno, navdušuje s svojo vokalno variabilnostjo. Seveda pa ne manjkajo tudi številne nore, tehnično izjemno dovršene improvizacije ob obilici nepredvidljivih preobratov, zaradi česar se ni čuditi, da so pritegnili pozornost celo takšnega glasbenega vesoljca kakršen je Devin Townsend.
Na melanholičnem »Lapse« angleški mojstri dokažejo, da obvladajo tudi ustvarjanje subtilnejših trenutkov, ko kitarsko struženje ni v ospredju, tako kot pri večini progmetalskih zasedb, zato pa do toliko boljšega izraza pridejo Jenningsove pevske sposobnosti in simfonično veličastje. Petnajstminutni »The Architect« je edini ep na albumu in po pričakovanju več kot navduši, čeprav vsebuje kar nekaj tveganih zvočnih eksperimentov, ki pa izpadejo nadvse dobro. Tu med izobiljem subtilnih trenutkov prevladuje kompleksno obarvano kitarsko struženje, inteligentni prehodi ter obskurne ritmične nianse zaradi česar hitro zavalda energično in obenem mračno vzdušje. Srednji, inštrumentalni del nekoliko spomni na King Crimson in to na njihovo »Discipline« verzijo iz osemdesetih. Nadaljevanje je še bolj nenavadno, saj med zaključnim delom zavladajo poltonski ritmični prijemi, uporaba dvojne bas stopalke in brutalno naravnani vokal. Tovrstni, kratki thrash/death metal eksperiment se zdi malce posiljen in nepotreben, vendar bo gotovo všeč njihovim metalskim fanom. V zadnjih dveh minutah se stvari spet 'postavijo na svoje mesto' in Haken izvedejo nadvse epski zaključek.
Nič manj navdušujoče se Haken posreči eksperimentalno križanje progresivnega metala in novega vala/pop/art rocka z močnim pridihom osemdesetih na odličnem »Earthrise«, kjer ni moč spregledati vplivov kultnih zasedb osemdesetih kot so Trevor Rabin era Yes, The Buggles ter The Alan Parsons Project. Med posameznimi prehodi in refreni sicer zavlada prepoznavno Haken progmetalsko struženje s kompleksnimi kitarsko-klaviaturskimi pasažami, vendar imajo sintetizatorske teksture, pevski pristop in celo produkcija čisti retro utrip, kot, da bi band na kratko vključil časovni stroj. »Red Giant« je s počasnim izgrajevanjem napete atmosfere nazoren primer skladbe, ki potrebuje nekaj časa preden doseže želeni učinek na poslušalca, saj po začetni 'tečnosti' sčasoma na premeten način spremeni svojo naravo in postane nadvse prijetna izkušnja.
Progmetalski energetski katalizator »The Endless Knot« je spet nekoliko bolj navdahnjen po Dream Theater skladateljskem in improvizacijskem receptu, vendar je precejšnja kompleksnost s številnimi norimi improvizacijami ter obskurnimi efekti vseeno lepo podrejena melodičnim aranžmajem. Haken na koncu pozitivno presenetijo z odlično odpeto in sijajno zvenečo eterično power balado »Bound By Gravity«, kjer se okrog prelestnih aranžmaješ še posebno dobro znajdejo opojna večglasja, ki so čista zmaga. Nekateri bodo tej emocionalni, a obenem inteligentni power baladi očitali razvlečenost, vendar dejansko mine kot, bi pihnil in Haken z njo poskrbijo za zares fantastičen zaključek albuma.
Haken na »Affinity« lepo dokažejo kako se lahko na inoviatven način uspešno združuje nekatere navidezno nezdružljive zvočne elemente iz sveta progresivnega metala, simfoničnega prog rocka ter novega vala/art rocka osemdesetih. Za tovrstni osvežilni pristop, ko so številni privrženci pričakovali navdihovanje v starošolskem progu, a jih je band 'zafrknil' ter se po navdih za spremembo odpravil k 'progoljubcem' manj priljubljena osemdeseta, si Haken zaslužijo iskrene čestitke »Affinity« do statusa mojstrovine ne manjka dosti in morda bi ga album dosegel, če bi bilo na njem še več križanja prog metala in novega vala/art rocka osemdesetih, kar se je izkazalo za nadvse zabaven in redko preizkušan eksperiment, ki ga v bližnji prihodnosti ne bi bilo slabo še bolj izpiliti. Haken se ravno zaradi tovrstnih osvežilnih eksperimentov pomembno razlikujejo od svojih progmetalskih vrstnikov, ki se vse prevečkrat oklepajo vedno iste zvočne formule.
na vrh