Aerosmith: Aerosmith

Zgodba o uspehu ene največjih rokerskih zasedb vseh časov se začne v dokaj previdnem, mogoče celo preveč sramežljivem tonu. Aerosmith, prvenec legendarnega ameriškega kolektiva brezsramno razkriva vse karakteristike mladega nadobudnega benda, ki ima vizijo, a se vseeno še ni naučil rokovanja s konkretnejšimi in oblikovno močneje zasnovanimi glasbenimi formami, ki pa v osnovi vseeno prekipevajo od intenzivno nagajivega mladostniškega rajanja. Nihče namreč ne more zanikati izjemnega entuziazma, ki ga peterica ostro nabrušenih kavbojev izliva v tem oktetu privlačno raztresenih, a kontekstovno presenetljivo dobro zloženih stvaritev. Te poslušalcu ne pustijo uiti niti za trenutek. In medtem ko Aerosmith še vedno zveni sveže surovo, ozirnoma pač prvencu primerno, je na drugi strani že mogoče občudovati prve zametke ostro prepoznavnega zvoka, ki je v ostanku desetletja, v razumljivo nadgrajeni različici, brezvestno strašil po največjih koncertnih prizoriščih onstran luže.

Čeprav so Aerosmith od nekdaj veljali za močan glasbeni kolektiv, kjer je v nasprotju s poudarjanjem posameznikovih kvalitet, vedno največ veljal zdrav in ega osvobojen ekipni duh, tu zaenkrat še ne gre spregledati enormnega Tylerjevega vpliva, s katerim Steven v vlogi glavnega dirigenta in idejnega vodje, v celoti nadzoruje potek dogodkov. Mogoče je tako celo prav, saj ostala četverica očitno še ni bila dovolj zrela za kakršno koli otiplivejše udejstvovanje v smislu idejnega ustvarjanja. Steven kot glava družine letečih kovačev tako po očetovsko skrbi za primerno izdelavo, obdelavo kot tudi dostavo praktično vseh skladb na albumu. Izjema je le Walkin' The Dog, stara, že neštetokrat predelana Rufus Thomas r & b/soul poskočnica, ki pa s svojim žarom in energično preprostostjo vseeno navduši. Kljub temu je prave vrhunce albuma potrebno iskati drugje. Tu imam v mislih predvsem bahavo paradiranje uvodne Make It in razgibani boogie woogie blues Somebody, obe evidentni Tylerjevi zamislici, ki ju krasi radoživa medigra. Ta s svojo neumorno aktivnostjo ustvarja plodovito prst, na kateri se kot ovčice pridno pase ostala četverica, čemur je priča epska One Way street, sicer edinstvena dokumentacija Tylerjevega ognjenega krsta kot velikega tekstopisca in glasbenika. Oba elementa do eruptivnega vrhunca svojega izraza prilezeta s kultno Dream On, prelepo, skorajda klasično šolsko zasnovano skladbo, ki že leta 1973 v marsičem postavlja temeljne osnove power balade.

Nazaj k heavy blues rocku! Se še spomnite velike Mama Kin, ob zvokih katere smo v svoji mladosti ob konstantnem "air guitar" poskakovanju uničili prenekatero vzmetnico (da o že davno razkrojenih maminih živcih niti ne govorim). Čeprav je večini mladostnih headbangerjev v drugi polovici osemdesetih za kultno veljala Guns 'n' Roses verzija, se je potrebno za okušanje moči izvirnika vrniti prav v leto 73', kjer boste pred surovostjo Tylerjeve ljubljenke hitro pokleknili. Podobno velja za bluesy orientirano Movin' Out, s katero se nepreklicno začenja dolgoletno plodovito razmerje dvojice Tyler/Perry, ki ga par, čeprav v dveh široko ločenih časovnih intervalih, goji še vse do danes. Gre za enostaven bluesy kitarski rif, tipičen za nepremišljeno naravo samoučene Perryeve roke, ki na hitro ošvrkne okoli ušesih. Skrito globoko v njeni iskrenosti, Tyler končno najde svojo sorodno dušo, ki v nestrpnem pričakovanju njunih prihodnjih triumfov zaenkrat še zvito čaka na svoj veliki trenutek.

Aerosmith je simpatično preprost glasbeni dokument, ki resda ne ponuja kakih revolucionarnih pretresov v smislu evolutivnega razvijanja rock glasbe. Vsekakor pa v svoji majhni in preprosto pleteni rokerski košarici skriva obilo razburljivega vohljanja po koreninicah r & b in blues glasbe, ki, če ne drugega, potihoma že izdaja veliki potencial te močno naelektrene peterice mladih bostonskih fantičev.